»Nekateri otroci so staršem za nagrado,
drugi za življenjski doktorat.«
(Katarina Kesič Dimic)
Hvaležna sem za pismo zveste bralke, ki me tudi počastila z udeležbo na predstavitvi knjige Vzgojarije, v Ljubljani, 15. junija 2018.
Z njenim dovoljenjem ga z veseljem delim z vami, ne toliko zaradi komplimentov o knjigi (ki mi seveda brezmejno godijo), kot zaradi modrosti matere, ki že skoraj drži svoj življenjski doktorat v roki.
Draga gospa Katarina,
pozabila sem se zahvaliti, da je vabilo na predstavitev priromalo tudi v moj elektronski predal...
V petek sem ostala brez besed. Včasih se mi zazdi, da te niti niso potrebne. Da energija okrog nas pove več, kot bi morda v tistem trenutku lahko besede. Le redki pa so tisti, ki to tudi začutijo.
Berem knjigo... Še pred dvema dnevoma sem se spraševala: »Ojoj, kdaj bom prebrala skoraj 250 strani?« Ker sem skoraj pri koncu, se danes sprašujem, zakaj jih nima še 250. Besedila in misli so res krasno zapisana. Ob branju ne slišim samo teksta, v prigodah sodeluje celo moje telo, ki se na zapise neverjetno čustveno odziva. Marsikateri misli sledi olajšanje, marsikateri globoka žalost in solze.
V svojem razmišljanju se pogosto počutim precej osamljeno. Ko prijateljicam povem, da si za rojstni dan želim, da gredo z mano na kavo, me prepričujejo, da je izbiranje in kupovanje darila tudi »porabljeni čas«. No, na srečo vsaj moji doma vedo, da me najbolj osrečijo s tem, da gremo za moj osebni praznik skupaj smučat.
Ko razložim, da moja dva otroka letos nimata zunajšolskih dejavnosti, me znanci prepričujejo, da je to nekaj, kar bom morala spremeniti. Ne razumejo, da mi to daje svobodo oblikovanja dneva in omogoča ustvarjanje trdne strukture, v kateri sin deluje bolje.
Ko pridigo zamenjam z dotikom ali objemom, mi očitajo, da sem mama brez pravega reda. Tu jim sploh ne razlagam več, da se včasih s tem izognem popoldnevu slabe volje in da s tem lahko vplivam na otrokovo samozavest. Da striktno ločujem otrokovo stisko od njegove neposlušnosti. Da vem, kdaj je prav, da tako naredim.
Lani sem že skoraj mislila, da sem popolni egoist, ker sem javno izrazila, da se skupinskemu obdarovanju učiteljic ne bomo pridružili. Iz istih razlogov, kot ste zapisali v knjigi vi. Še posebej hvala za to misel. Prikrito obtoževanje skrito za lepimi besedami je mojo odločitev precej postavilo pod vprašaj. Lahko bi še naštevala...
Ob branju knjige končno ugotavljam, da nisem »nora« in da je tu v Sloveniji še kdo, ki razume in še pomembneje, da čuti enako.
No, verjetno sem bila v knjigi tudi malo ošteta. V petek ste tudi povedali, da niste učiteljica in da ne dajete ocen. Verjetno niti ni treba, ker ima včasih pogled ali kaka druga gesta močnejši vpliv kot sama ocena.
Obujali ste svoje prigode in spomnila sem se še na eno od mnogih, ko popoldne utrujena pobiram otroka. Hči vsa skuštrana ter kljub nizkim temperaturam na pol oblečena in odpeta, sin s torbo na trebuhu, jaz pa s preostankom oblačil. Brez energije in z željo, da čim prej pobegnemo. Kljub temu, da je situacija zgledala popolnoma kaotična, smo tisti dan na nek način zmagali.
To je bil čas, ko smo otrokoma zamenjali čevlje na ježke s tistimi na vezalke. Po petnajstminutnem pregovarjanju s hčerko v vrtcu, naj si vendarle čevlje zaveže sama, je sledila ponovitev postopka v šoli, kjer je svojo voljo skušal uveljaviti sin. Vedela sem, kako bi morali oditi skozi vrata, a nisem imela več energije. Ker sta si oba otroka tisti dan prvič zavezala čevlje sama, sem v sebi vendarle začutila, da smo na pravi poti.
Všeč mi je, ker v knjigi tako jasno zagovarjate načela doslednosti in vztrajnosti, po drugi strani pa hkrati premorete neskončno razumevanja in ljubezni. Sama pred leti še nisem vedela, da je mogoče imeti oboje. S pomočjo vaših zapisov in predavanj, pa ste mi uspeli približati ta svet.
Dolgo časa sem sina dojemala kot breme. Ker ni bil tak, da bi se enostavno vklopil v sistem. Ker je bil drugim vedno moteč in nerazumljen. Ker tudi jaz nisem znala sodelovati z njim.
Zdaj pa ga čutim kot darilo naši družini. Že prej sem veliko vedela o odnosih, ampak zaradi njega oz. z njim sem te principe dejansko morala začeti živeti tudi v praksi. Naučil me je doslednosti, vztrajnosti in neverjetne potrpežljivosti. Res lahko rečem, da se zaradi njega več pogovarjamo in da se tudi ostali člani družine zaradi njega bolje razumemo. Če se ob prvih težavah nekateri pari razidejo, se meni zdi, da je naju z možem sin še bolj povezal.
V zadnjih letih je zelo napredoval. Odkar ga bolje razumemo, je postal tudi zelo vodljiv. Še vedno pa se najdejo takšni, ki trdijo, da se z njim ne da nič delati. Verjetno imajo prav. Zaradi svoje izjemne občutljivosti na to, kar se dogaja okrog njega, je izrazito in pošteno ogledalo nas samih. In potem se včasih resno vprašam, kdo je tu vir težav.
Krasnega učitelja smo dobili v družino :) Če bi imeli dva »popolna« otroka (kot včasih kdo opiše hčerko), potem bi se morda tudi naše vrednote zasukale v kako drugo smer...
Pravzaprav sem želela napisati le, da iz vaših zapisov in dogodkov črpam moč in energijo, da vztrajam. Da morda vedno bolj verjamem v to, da delamo prav. Da naš način razmišljanja ni »čuden«, kot mi pogosto očitajo. Da smo čisto ok.
Hvala, ker vaša razmišljanja odkrito in srčno delite s svetom. Hvala, da ste luč za nas, ki včasih že skoraj obupamo. In HVALA, da me vsakič znova, ko se po dolgem času srečava, sprejmete v svoj objem.
Saj veste, da ne rešujete le majhnih otrok, kajne?
Naj bo lep mavrični dan tudi danes, jutri ter vsak naslednji dan...
drugi za življenjski doktorat.«
(Katarina Kesič Dimic)
Hvaležna sem za pismo zveste bralke, ki me tudi počastila z udeležbo na predstavitvi knjige Vzgojarije, v Ljubljani, 15. junija 2018.
Z njenim dovoljenjem ga z veseljem delim z vami, ne toliko zaradi komplimentov o knjigi (ki mi seveda brezmejno godijo), kot zaradi modrosti matere, ki že skoraj drži svoj življenjski doktorat v roki.
Draga gospa Katarina,
pozabila sem se zahvaliti, da je vabilo na predstavitev priromalo tudi v moj elektronski predal...
V petek sem ostala brez besed. Včasih se mi zazdi, da te niti niso potrebne. Da energija okrog nas pove več, kot bi morda v tistem trenutku lahko besede. Le redki pa so tisti, ki to tudi začutijo.
Berem knjigo... Še pred dvema dnevoma sem se spraševala: »Ojoj, kdaj bom prebrala skoraj 250 strani?« Ker sem skoraj pri koncu, se danes sprašujem, zakaj jih nima še 250. Besedila in misli so res krasno zapisana. Ob branju ne slišim samo teksta, v prigodah sodeluje celo moje telo, ki se na zapise neverjetno čustveno odziva. Marsikateri misli sledi olajšanje, marsikateri globoka žalost in solze.
V svojem razmišljanju se pogosto počutim precej osamljeno. Ko prijateljicam povem, da si za rojstni dan želim, da gredo z mano na kavo, me prepričujejo, da je izbiranje in kupovanje darila tudi »porabljeni čas«. No, na srečo vsaj moji doma vedo, da me najbolj osrečijo s tem, da gremo za moj osebni praznik skupaj smučat.
Ko razložim, da moja dva otroka letos nimata zunajšolskih dejavnosti, me znanci prepričujejo, da je to nekaj, kar bom morala spremeniti. Ne razumejo, da mi to daje svobodo oblikovanja dneva in omogoča ustvarjanje trdne strukture, v kateri sin deluje bolje.
Ko pridigo zamenjam z dotikom ali objemom, mi očitajo, da sem mama brez pravega reda. Tu jim sploh ne razlagam več, da se včasih s tem izognem popoldnevu slabe volje in da s tem lahko vplivam na otrokovo samozavest. Da striktno ločujem otrokovo stisko od njegove neposlušnosti. Da vem, kdaj je prav, da tako naredim.
Lani sem že skoraj mislila, da sem popolni egoist, ker sem javno izrazila, da se skupinskemu obdarovanju učiteljic ne bomo pridružili. Iz istih razlogov, kot ste zapisali v knjigi vi. Še posebej hvala za to misel. Prikrito obtoževanje skrito za lepimi besedami je mojo odločitev precej postavilo pod vprašaj. Lahko bi še naštevala...
Ob branju knjige končno ugotavljam, da nisem »nora« in da je tu v Sloveniji še kdo, ki razume in še pomembneje, da čuti enako.
No, verjetno sem bila v knjigi tudi malo ošteta. V petek ste tudi povedali, da niste učiteljica in da ne dajete ocen. Verjetno niti ni treba, ker ima včasih pogled ali kaka druga gesta močnejši vpliv kot sama ocena.
Obujali ste svoje prigode in spomnila sem se še na eno od mnogih, ko popoldne utrujena pobiram otroka. Hči vsa skuštrana ter kljub nizkim temperaturam na pol oblečena in odpeta, sin s torbo na trebuhu, jaz pa s preostankom oblačil. Brez energije in z željo, da čim prej pobegnemo. Kljub temu, da je situacija zgledala popolnoma kaotična, smo tisti dan na nek način zmagali.
To je bil čas, ko smo otrokoma zamenjali čevlje na ježke s tistimi na vezalke. Po petnajstminutnem pregovarjanju s hčerko v vrtcu, naj si vendarle čevlje zaveže sama, je sledila ponovitev postopka v šoli, kjer je svojo voljo skušal uveljaviti sin. Vedela sem, kako bi morali oditi skozi vrata, a nisem imela več energije. Ker sta si oba otroka tisti dan prvič zavezala čevlje sama, sem v sebi vendarle začutila, da smo na pravi poti.
Všeč mi je, ker v knjigi tako jasno zagovarjate načela doslednosti in vztrajnosti, po drugi strani pa hkrati premorete neskončno razumevanja in ljubezni. Sama pred leti še nisem vedela, da je mogoče imeti oboje. S pomočjo vaših zapisov in predavanj, pa ste mi uspeli približati ta svet.
Dolgo časa sem sina dojemala kot breme. Ker ni bil tak, da bi se enostavno vklopil v sistem. Ker je bil drugim vedno moteč in nerazumljen. Ker tudi jaz nisem znala sodelovati z njim.
Zdaj pa ga čutim kot darilo naši družini. Že prej sem veliko vedela o odnosih, ampak zaradi njega oz. z njim sem te principe dejansko morala začeti živeti tudi v praksi. Naučil me je doslednosti, vztrajnosti in neverjetne potrpežljivosti. Res lahko rečem, da se zaradi njega več pogovarjamo in da se tudi ostali člani družine zaradi njega bolje razumemo. Če se ob prvih težavah nekateri pari razidejo, se meni zdi, da je naju z možem sin še bolj povezal.
V zadnjih letih je zelo napredoval. Odkar ga bolje razumemo, je postal tudi zelo vodljiv. Še vedno pa se najdejo takšni, ki trdijo, da se z njim ne da nič delati. Verjetno imajo prav. Zaradi svoje izjemne občutljivosti na to, kar se dogaja okrog njega, je izrazito in pošteno ogledalo nas samih. In potem se včasih resno vprašam, kdo je tu vir težav.
Krasnega učitelja smo dobili v družino :) Če bi imeli dva »popolna« otroka (kot včasih kdo opiše hčerko), potem bi se morda tudi naše vrednote zasukale v kako drugo smer...
Pravzaprav sem želela napisati le, da iz vaših zapisov in dogodkov črpam moč in energijo, da vztrajam. Da morda vedno bolj verjamem v to, da delamo prav. Da naš način razmišljanja ni »čuden«, kot mi pogosto očitajo. Da smo čisto ok.
Hvala, ker vaša razmišljanja odkrito in srčno delite s svetom. Hvala, da ste luč za nas, ki včasih že skoraj obupamo. In HVALA, da me vsakič znova, ko se po dolgem času srečava, sprejmete v svoj objem.
Saj veste, da ne rešujete le majhnih otrok, kajne?
Naj bo lep mavrični dan tudi danes, jutri ter vsak naslednji dan...
RSS Feed
