Zagoreli smo se vrnili z dvotedenskega šotorjenja ob jadranski obali. Kampiranje vedno bolj postaja moj poletni materni jezik, čeprav ne zanikam, da zaradi lanske izkušnje z burjo še vedno trznem ob vsaki manjši sapici.
Šotorjenje je kot kolesarjenje. Vse grbinice, ovinki in hribčki, ki jih iz avta sploh ne zaznaš, ob kolesarjenju postanejo tvoje spoštovanja vredne znanke. Vsak hrib, ki si ga kdaj prekolesaril tudi pri vožnji z avtom doživljaš s spoštovanjem.
Pri šotorjenju se začne že na samem začetku – grbinice, kamenčki in skalice so tisti, ki ne smejo biti pod tvojim šotorom, zato moraš poiskati mesto, ki je najbolj ugodno. In takoj trčiš ob moč narave. V resnici je šotorjenje oblika streznitve, kako majhni smo proti naravi in kako ranljivi smo ob njej.
S kladivom in klini v rokah nisi vsemogočna buldožerska pošast, ki bi lahko premikala skale, ki so ti v napoto. Zato se začneš prilagajati takoj na samem začetku. Iščeš, dokler ne najdeš. Potem pridejo na vrsto asistenti – otroci, ki pripravijo teren za šotor, preden se pogrne prva ponjava. Veliki kamni in paličice se vse naložijo na stranske kupčke, ki kasneje služijo ustvarjanju land arta.
Kampiranje večino udeležencev prižene iz cone udobja v skorajšnjo cono preživetja. Ko začne pihati burja nad 90 km/h spoznaš ljudi, zaradi katerih ima tudi neznosni vremenski pojav smisel. Soseda šotorista, ki podeli svoje dolgoletne izkušnje s pravilnim zabijanjem klinov (beri armiranih palic), kopanjem rovov in oblaganjem šotora s skalami. Soseda prikoličarja, ki v najhujši ujmi ponudi zavetje svojih 8 kvadratnih metrov v že tako skromnem domovanju.
Potem razmišljaš, ali hodijo na kampiranje ljudje, ki so pripravljeni sočloveku ponuditi roko, ali takšni postanejo pod vplivom neusmiljenega neba. Ko šotori in ponjave letijo po zraku, ni več pomembna lastnina. Štejejo le še bitja.
Štejejo tudi tista bitja, s katerimi si deliš svoj kotiček v naravi. Tam nisi nekdo, ki postavlja pravila in ureja kar vsepovprek. Tam spoštuješ, se čudiš, predvsem pa se učiš. Tam je odličen učni poligon za otroke. Za učenje tistega, kar je oče Mufasa učil Simbo: krog življenja.
Na stotine metuljčkov, ki so letali okoli nas prve dni, ni bila kičasto romantična dobrodošlica, čeprav smo jo navidezno dojeli tako. Po nekaj dneh smo našli razloge, ki so bili pritrjeni na vsej naši imovini – brez izjem tudi na stolih, podvodnih maskah, žlicah … na tisoče jajčec v rjavih puhastih zapredkih, v obliki malih rožnatih biserčkov. In onemogle mame metuljčice, večinoma mrtve, ki so se žrtvovale za svoje finalno dejanje – podariti življenje naprej in nadaljevati vrsto.
Potem veliki zeleni kuščar, ki je pojedel preživelega metuljčka in se slastno oblizoval. Švigajoče kače in škorpijoni pod velikimi kamni so v očeh otrok spodbudili še večji poklon naravi.
Meni najlepše je bilo srečanje s srnico (morda mladim jelenčkom), ki mi je okoli polnoči zrla v oči oziroma v čelno svetilko, saj me je rahlo zastrašujoče filmsko šumenje odvrnilo od branja knjige pod zvezdami. Srečevali sva se vsak večer. Če ne iz oči v oči pa preko večerje, ki sem ji jo puščala v obliki zelenjavno sadnih posladkov.
Kampiranje je odprt antropološki teren, saj je kljub navidezni zasebnosti šotorov, prikolic in avtodomov vse skupaj kot ena oblika kibuca. Veliko stvari delaš skupaj in veliko stvari opaziš. Si tam, si opazovalec in udeleženec hkrati. Spoznaš zelo kratke in zelo natančne metode umivanja zob, seznaniš se z novo kozmetiko in kuharskimi pripomočki, prepoznaš prehranske navade družin, komunikacijo med partnerji in vzgojne pristope.
Tako sva imela s sinom kaj za opazovati, ko sva šla prvič pomivat posodo po kosilu. Pri sosednjem koritu sta pomivala bratec in sestrica, po moji oceni stara devet in šest let. Deček je pomival, deklica pa je splakovala in obrisala vse do suhega s krpo. Ves čas sta delala v tišini. Le s težavo sem v nekaj bornih izmenjanih dialogih prepoznala nemški jezik. Nobenega zafrkavanja, kričanja, suvanja ali česa podobnega.
Priznam, da sem se zamislila nad tem, da sva s sinom kar naprej klepetala in na nek način motila zen vzdušje pri sosednjem koritu. Ko me je sin vprašal, kje imam krpo, da bi tudi on brisal, pa sem skorajda malce zardela. Po načelu permakulture pomito posodo na dopustu postavim na sonce in čas za brisanje raje izkoristim za branje. Maria Montessori se v tem načelu verjetno ne bi strinjala z mano.
Nemška bratca in sestrico smo še večkrat srečali. Bila sem jima zelo hvaležna, saj sta v mojih sinovih vzpodbudila željo po samostojnem skupnem pomivanju posodic od zajtrka – seveda sem morala mlajšemu priskrbeti tudi krpo za brisanje.
Še večje presenečenje sva odkrila, ko sva enkrat naletela na tri sestrice, po oceni stare devet, šest in tri leta. Prva je pomivala, druga splakovala, najmlajša pa brisala in zlagala. Zamižala sem ob dejstvu, da je tretja, ki je korito dosegla šele s konico nosu, vso pomito posodo zlagala kar na tla in jo vestno osušila s krpo. Pomembnejše je bilo dejstvo, da so deklice delovale usklajeno, mirno in motivirano. Naloge so si pravično razdelile po starosti. Nobene slabe volje. Pomivanje posode so vzele kot dejstvo, ki je. Celo kot neke vrste zabavo. Želela sem si, da bi iz njihovih ust prihajale slovenske besede, a sem zopet naletela na nemščino.
Nekega dne sem med pomivanjem za sabo zaznala sfušano petje in dva nadebudneža s slušalkami, ki sta sedela ob vtičnici pri pralnem stroju, saj sta polnila telefon. Njuna mama je seveda vmes pomivala posodo. In njena mladiča nista bila stara tri, šest ali devet. Štela sta jih med 12 in 15.
Njuna mati je pomivala z detergentom, ki je imel nalepljeno slovensko deklaracijo, drgnila je posodo slovenskega proizvajalca in tudi nekaj sikev, ki jima jih je brezupno namenila v temni kot, je zvenelo kot slovenščina v pasivno agresivni kletviščini.
Na plaži sem opazovala družino, ki bi bila izbrana za vzorčno fotografijo poletnega kataloga. Sedemletni sin je več kot uro sedel pri miru na brisači, oče je vlekel dreto z odprtimi usti (in s hrzajočo melodijo »navduševal« vse bližnje brisačarje), mama pa je lahko sproščeno brala v senci.
Seveda je potrebno dodati, da je imel sinko v rokah pripomoček, brez katerega na plaži težko preživiš – največji in najdražji mobilnik. Ko sem šla mimo njihove brisače, si nisem mogla pomagati, da ne bi pošpegala v naslovnico knjige. Zaželela sem si, da bi bila gospa Francozinja, ki se na hrvaški obali uči novega jezika iz slovenskega romana. Sanje mi je razblinil njen nepremični sin z izjavo: »Mami, dej mi piškote!«
Da se mi je mobilna mera napolnila in sem se hkrati naučila, da obstajajo nepremočljive vrečke za mobilnike za slikanje pod vodo, sem lahko opazovala gručo mladostnic, ki so svoje podmorske slike še pred izhodom iz morja morale ažurirati na družabnem omrežju. Govorile so v jeziku, ki je bil uporabljen tudi v romanu iz zgornjega odstavka. Niti ene od njih v dveh tednih nisem srečala pri pomivalnih koritih.
Mogoče sem bila ob nepravem času na nepravem mestu. Mogoče sem old school. Ampak vseeno si ne morem kaj, da se ne sprašujem: kdo to vse plača?
In kako zelo bo bolelo (stalo), ko bodo vsi ti nepomivalci, digitalno avtistični fantki in družabno omrežovane ažurirane mladostnice prišle do tiste prave, življenjske blagajne?!
Šotorjenje je kot kolesarjenje. Vse grbinice, ovinki in hribčki, ki jih iz avta sploh ne zaznaš, ob kolesarjenju postanejo tvoje spoštovanja vredne znanke. Vsak hrib, ki si ga kdaj prekolesaril tudi pri vožnji z avtom doživljaš s spoštovanjem.
Pri šotorjenju se začne že na samem začetku – grbinice, kamenčki in skalice so tisti, ki ne smejo biti pod tvojim šotorom, zato moraš poiskati mesto, ki je najbolj ugodno. In takoj trčiš ob moč narave. V resnici je šotorjenje oblika streznitve, kako majhni smo proti naravi in kako ranljivi smo ob njej.
S kladivom in klini v rokah nisi vsemogočna buldožerska pošast, ki bi lahko premikala skale, ki so ti v napoto. Zato se začneš prilagajati takoj na samem začetku. Iščeš, dokler ne najdeš. Potem pridejo na vrsto asistenti – otroci, ki pripravijo teren za šotor, preden se pogrne prva ponjava. Veliki kamni in paličice se vse naložijo na stranske kupčke, ki kasneje služijo ustvarjanju land arta.
Kampiranje večino udeležencev prižene iz cone udobja v skorajšnjo cono preživetja. Ko začne pihati burja nad 90 km/h spoznaš ljudi, zaradi katerih ima tudi neznosni vremenski pojav smisel. Soseda šotorista, ki podeli svoje dolgoletne izkušnje s pravilnim zabijanjem klinov (beri armiranih palic), kopanjem rovov in oblaganjem šotora s skalami. Soseda prikoličarja, ki v najhujši ujmi ponudi zavetje svojih 8 kvadratnih metrov v že tako skromnem domovanju.
Potem razmišljaš, ali hodijo na kampiranje ljudje, ki so pripravljeni sočloveku ponuditi roko, ali takšni postanejo pod vplivom neusmiljenega neba. Ko šotori in ponjave letijo po zraku, ni več pomembna lastnina. Štejejo le še bitja.
Štejejo tudi tista bitja, s katerimi si deliš svoj kotiček v naravi. Tam nisi nekdo, ki postavlja pravila in ureja kar vsepovprek. Tam spoštuješ, se čudiš, predvsem pa se učiš. Tam je odličen učni poligon za otroke. Za učenje tistega, kar je oče Mufasa učil Simbo: krog življenja.
Na stotine metuljčkov, ki so letali okoli nas prve dni, ni bila kičasto romantična dobrodošlica, čeprav smo jo navidezno dojeli tako. Po nekaj dneh smo našli razloge, ki so bili pritrjeni na vsej naši imovini – brez izjem tudi na stolih, podvodnih maskah, žlicah … na tisoče jajčec v rjavih puhastih zapredkih, v obliki malih rožnatih biserčkov. In onemogle mame metuljčice, večinoma mrtve, ki so se žrtvovale za svoje finalno dejanje – podariti življenje naprej in nadaljevati vrsto.
Potem veliki zeleni kuščar, ki je pojedel preživelega metuljčka in se slastno oblizoval. Švigajoče kače in škorpijoni pod velikimi kamni so v očeh otrok spodbudili še večji poklon naravi.
Meni najlepše je bilo srečanje s srnico (morda mladim jelenčkom), ki mi je okoli polnoči zrla v oči oziroma v čelno svetilko, saj me je rahlo zastrašujoče filmsko šumenje odvrnilo od branja knjige pod zvezdami. Srečevali sva se vsak večer. Če ne iz oči v oči pa preko večerje, ki sem ji jo puščala v obliki zelenjavno sadnih posladkov.
Kampiranje je odprt antropološki teren, saj je kljub navidezni zasebnosti šotorov, prikolic in avtodomov vse skupaj kot ena oblika kibuca. Veliko stvari delaš skupaj in veliko stvari opaziš. Si tam, si opazovalec in udeleženec hkrati. Spoznaš zelo kratke in zelo natančne metode umivanja zob, seznaniš se z novo kozmetiko in kuharskimi pripomočki, prepoznaš prehranske navade družin, komunikacijo med partnerji in vzgojne pristope.
Tako sva imela s sinom kaj za opazovati, ko sva šla prvič pomivat posodo po kosilu. Pri sosednjem koritu sta pomivala bratec in sestrica, po moji oceni stara devet in šest let. Deček je pomival, deklica pa je splakovala in obrisala vse do suhega s krpo. Ves čas sta delala v tišini. Le s težavo sem v nekaj bornih izmenjanih dialogih prepoznala nemški jezik. Nobenega zafrkavanja, kričanja, suvanja ali česa podobnega.
Priznam, da sem se zamislila nad tem, da sva s sinom kar naprej klepetala in na nek način motila zen vzdušje pri sosednjem koritu. Ko me je sin vprašal, kje imam krpo, da bi tudi on brisal, pa sem skorajda malce zardela. Po načelu permakulture pomito posodo na dopustu postavim na sonce in čas za brisanje raje izkoristim za branje. Maria Montessori se v tem načelu verjetno ne bi strinjala z mano.
Nemška bratca in sestrico smo še večkrat srečali. Bila sem jima zelo hvaležna, saj sta v mojih sinovih vzpodbudila željo po samostojnem skupnem pomivanju posodic od zajtrka – seveda sem morala mlajšemu priskrbeti tudi krpo za brisanje.
Še večje presenečenje sva odkrila, ko sva enkrat naletela na tri sestrice, po oceni stare devet, šest in tri leta. Prva je pomivala, druga splakovala, najmlajša pa brisala in zlagala. Zamižala sem ob dejstvu, da je tretja, ki je korito dosegla šele s konico nosu, vso pomito posodo zlagala kar na tla in jo vestno osušila s krpo. Pomembnejše je bilo dejstvo, da so deklice delovale usklajeno, mirno in motivirano. Naloge so si pravično razdelile po starosti. Nobene slabe volje. Pomivanje posode so vzele kot dejstvo, ki je. Celo kot neke vrste zabavo. Želela sem si, da bi iz njihovih ust prihajale slovenske besede, a sem zopet naletela na nemščino.
Nekega dne sem med pomivanjem za sabo zaznala sfušano petje in dva nadebudneža s slušalkami, ki sta sedela ob vtičnici pri pralnem stroju, saj sta polnila telefon. Njuna mama je seveda vmes pomivala posodo. In njena mladiča nista bila stara tri, šest ali devet. Štela sta jih med 12 in 15.
Njuna mati je pomivala z detergentom, ki je imel nalepljeno slovensko deklaracijo, drgnila je posodo slovenskega proizvajalca in tudi nekaj sikev, ki jima jih je brezupno namenila v temni kot, je zvenelo kot slovenščina v pasivno agresivni kletviščini.
Na plaži sem opazovala družino, ki bi bila izbrana za vzorčno fotografijo poletnega kataloga. Sedemletni sin je več kot uro sedel pri miru na brisači, oče je vlekel dreto z odprtimi usti (in s hrzajočo melodijo »navduševal« vse bližnje brisačarje), mama pa je lahko sproščeno brala v senci.
Seveda je potrebno dodati, da je imel sinko v rokah pripomoček, brez katerega na plaži težko preživiš – največji in najdražji mobilnik. Ko sem šla mimo njihove brisače, si nisem mogla pomagati, da ne bi pošpegala v naslovnico knjige. Zaželela sem si, da bi bila gospa Francozinja, ki se na hrvaški obali uči novega jezika iz slovenskega romana. Sanje mi je razblinil njen nepremični sin z izjavo: »Mami, dej mi piškote!«
Da se mi je mobilna mera napolnila in sem se hkrati naučila, da obstajajo nepremočljive vrečke za mobilnike za slikanje pod vodo, sem lahko opazovala gručo mladostnic, ki so svoje podmorske slike še pred izhodom iz morja morale ažurirati na družabnem omrežju. Govorile so v jeziku, ki je bil uporabljen tudi v romanu iz zgornjega odstavka. Niti ene od njih v dveh tednih nisem srečala pri pomivalnih koritih.
Mogoče sem bila ob nepravem času na nepravem mestu. Mogoče sem old school. Ampak vseeno si ne morem kaj, da se ne sprašujem: kdo to vse plača?
In kako zelo bo bolelo (stalo), ko bodo vsi ti nepomivalci, digitalno avtistični fantki in družabno omrežovane ažurirane mladostnice prišle do tiste prave, življenjske blagajne?!
RSS Feed
