"All You Need Is Love."
(Beatles)
Bil je en tak dan, ko si nisem nadejala obiskovalcev. Nedeljsko popoldne je oplemenitilo prijetno jesensko sonce.
Sinova sta se lovila po travi, vrtela po gugalnicah in mi nagajala po vseh svojih najboljših močeh. Zaradi njunih veseljaških krikov sem komajda zaznala glas pred vrati, skoraj se mi je zdelo, da si ga zamišljam.
Že dolgo ga ni bilo. Že več mesecev. To sem nekako jemala kot rezanje popkovine. Prej je prihajal na tedenski bazi. Kar prazno je bilo, ko se ni več oglašal in se poigral z mulčkoma.
Nisem si namislila njegovega glasu. Po toliko letih je postal stalnica mojih dopoldnevov. Res je prišel. Pred vrati je stal kot pravi mož, že zdavnaj me je prerastel. Maladva sta se z noro hitrostjo zakadila proti njemu. Mlajši so ga vedno oboževali in mu jedli iz roke. Znal je z njimi, na pravi način.
Ko je prestopil prag, se je moj senzor ustavil na njegovem vratu. Stežka sem prikrila smehljaj, a zaradi vzajemnega veselja po daljšem snidenju ni zaznal mojih smejalnih gubic. Šla sem nazaj v svoj vrt in kot mama mačka z varne razdalje opazovala ponorene mladiče.
Zemlja me vedno osvobodi in požira moja čustvena stanja. Hvaležno požira udarce moje jeze, razočaranja, žalosti, spet drugič pa mi nudi svojo žametno mehkobo, da jo lahko božam, ko sem srečna. Da potegnem prste skozi opojnost sivkinih cvetov in delim svojo srečo z vesoljem.
Če bi mogla, bi se v tistem trenutku dotaknila vseh rastlin svojega vrta. Če ne bi bila v vlogi odgovorne mame in nekdanje učiteljice, bi se od veselja začela poditi z njimi in bi svojo srečo prelila v tekanje okoli drevesa. Pa sem morala biti modra mama mačka.
Zakopala sem svoje neorokavičene roke v sipko, rahlo vlažno zemljo in se zahvaljevala čudežu, ki sem mu bila priča.
Spomnila sem se sebe, šestnajstletnice, ki je sredi tople pomladi nenadoma začela nositi pulije. Tudi maminega pronicljivega pogleda, ki je sporočal, da vidi skozi moj puli – direktno na levi del mojega vratu. S sladkostjo v srcu sem se spominjala tega obdobja življenja. Sweet sixteen.
Ko se je norenje mačjih mladičev le prenehalo, sem na terasi pripravila limonado. Večji mačkon je posedel dlje časa, medtem ko sta mlajša, še vedno polna neustavljive energije, norela po travi.
»A fleki so pa še vedno moderni?«
Malce se mu je zataknilo, a njegovo telo je odreagiralo pred zmožnostjo govorne obrambe. Desna roka je nehote zašla proti vratu.
Pričakovala sem vsaj rahlo rdečico, a sem dobila mnogo več. Nagrajena sem bila s čistokrvno iskrenostjo, z neopisljivim nasmehom: »A to poznate? Ste to tudi včasih delali?«
»Vseeno nisem iz začetka kamene dobe, ane?!«
Ko je odhajal iz osnovne šole, sem si zanj želela dveh stvari: da bi nadaljeval s šolo, ki bi mu bila všeč in da bi našel deklico, ki bi ga ljubila vsaj toliko, da bi ga še malo spodbudila pri šolanju. Takšno, ki bi bila kanček materinska.
Njegov flek je potrjeval mojo drugo željo. Potrjeval je še več. To, da je dobil tisto, po čemer vsi hrepenimo. Kar pa ni kar samoumevno za čisto vse otroke in mladostnike.
Flek ni bil preprosto samo flek. Če sem zelo eksaktna je šlo za fleka kar na obeh straneh vratu.
Fleka sta bila simbol sprejetosti in ljubezni. Simbola, ki sta pri nekaterih posameznikih tako zelo neprisotna v njihovih življenjih, da nemi opazovalci jokamo brez solz in se nam srca utapljajo v globinah opažene nestrpnosti.
Spomnim se, ko sem domov prinesla prvi cvek in ob utapljanju v oceanu solz že skorajda izdihnila, besed mojega očeta: »Važno, da si zdrava. Ocene boš že zrihatala.« Desetletje kasneje se spomnim svoje cenjene, že upokojene sodelavke, ki me je držala v objemu in iskala lavor za moje prelite solze. Njena modrost je bila prav tako preprosta: »Samo povej mi, če si zdrava.« Ko sem ji skozi sunkovito ihtenje le uspela nekako prikimati, je nadaljevala: »Potem je vse OK.«
Smo lahko resnično zdravi, če nas nihče ne ljubi? Če nimamo občutka, da smo bili izbrani? Če nimamo občutka, da nam nekdo vrača svojo ljubezen, nas sprejema takšne kot smo? Malce nespretni, nerodni, a vredni biti ljubljeni v svojem bistvu. Takšni ali drugačni. S flekom na levi ali na desni strani. Ali pa kar na obeh.
Za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami fleki niso nujno samoumevno razvojno obdobje odraščanja. So lahko le nekaj, kar gledajo in opazujejo pri drugih.
Zato še bolj ponosno nosijo svoje fleke in jih ne skrivajo s puliji sredi poletja. Ker za njih flek pomeni ravno to: jaz sem ok.
Kopala sem po vrtu, ko me je poklical. Presenetljivo, zanj še vedno učiteljica. Še vedno sva bila na vi. Preden je stopil skozi vrata, mi je namenil objem. Gesto, ki je v Sloveniji tako zelo v izumiranju in ki sva jo gojila v težkih dneh.
Ko sta mačkona pritekla do mene, je mlajši zabodeno vprašal:
»Mami, zakaj pa imaš mokre oči?«
Cmok sreče, ki je le stežka zdrsnil po mojemu telesu navzdol, je nekaj časa preprečeval odgovor, ki bi sprožil alergijsko reakcijo Niagarskih slapov iz mojih oči. Potem pa mi je le uspelo:
»Zemlja mi je padla noter.«
(Beatles)
Bil je en tak dan, ko si nisem nadejala obiskovalcev. Nedeljsko popoldne je oplemenitilo prijetno jesensko sonce.
Sinova sta se lovila po travi, vrtela po gugalnicah in mi nagajala po vseh svojih najboljših močeh. Zaradi njunih veseljaških krikov sem komajda zaznala glas pred vrati, skoraj se mi je zdelo, da si ga zamišljam.
Že dolgo ga ni bilo. Že več mesecev. To sem nekako jemala kot rezanje popkovine. Prej je prihajal na tedenski bazi. Kar prazno je bilo, ko se ni več oglašal in se poigral z mulčkoma.
Nisem si namislila njegovega glasu. Po toliko letih je postal stalnica mojih dopoldnevov. Res je prišel. Pred vrati je stal kot pravi mož, že zdavnaj me je prerastel. Maladva sta se z noro hitrostjo zakadila proti njemu. Mlajši so ga vedno oboževali in mu jedli iz roke. Znal je z njimi, na pravi način.
Ko je prestopil prag, se je moj senzor ustavil na njegovem vratu. Stežka sem prikrila smehljaj, a zaradi vzajemnega veselja po daljšem snidenju ni zaznal mojih smejalnih gubic. Šla sem nazaj v svoj vrt in kot mama mačka z varne razdalje opazovala ponorene mladiče.
Zemlja me vedno osvobodi in požira moja čustvena stanja. Hvaležno požira udarce moje jeze, razočaranja, žalosti, spet drugič pa mi nudi svojo žametno mehkobo, da jo lahko božam, ko sem srečna. Da potegnem prste skozi opojnost sivkinih cvetov in delim svojo srečo z vesoljem.
Če bi mogla, bi se v tistem trenutku dotaknila vseh rastlin svojega vrta. Če ne bi bila v vlogi odgovorne mame in nekdanje učiteljice, bi se od veselja začela poditi z njimi in bi svojo srečo prelila v tekanje okoli drevesa. Pa sem morala biti modra mama mačka.
Zakopala sem svoje neorokavičene roke v sipko, rahlo vlažno zemljo in se zahvaljevala čudežu, ki sem mu bila priča.
Spomnila sem se sebe, šestnajstletnice, ki je sredi tople pomladi nenadoma začela nositi pulije. Tudi maminega pronicljivega pogleda, ki je sporočal, da vidi skozi moj puli – direktno na levi del mojega vratu. S sladkostjo v srcu sem se spominjala tega obdobja življenja. Sweet sixteen.
Ko se je norenje mačjih mladičev le prenehalo, sem na terasi pripravila limonado. Večji mačkon je posedel dlje časa, medtem ko sta mlajša, še vedno polna neustavljive energije, norela po travi.
»A fleki so pa še vedno moderni?«
Malce se mu je zataknilo, a njegovo telo je odreagiralo pred zmožnostjo govorne obrambe. Desna roka je nehote zašla proti vratu.
Pričakovala sem vsaj rahlo rdečico, a sem dobila mnogo več. Nagrajena sem bila s čistokrvno iskrenostjo, z neopisljivim nasmehom: »A to poznate? Ste to tudi včasih delali?«
»Vseeno nisem iz začetka kamene dobe, ane?!«
Ko je odhajal iz osnovne šole, sem si zanj želela dveh stvari: da bi nadaljeval s šolo, ki bi mu bila všeč in da bi našel deklico, ki bi ga ljubila vsaj toliko, da bi ga še malo spodbudila pri šolanju. Takšno, ki bi bila kanček materinska.
Njegov flek je potrjeval mojo drugo željo. Potrjeval je še več. To, da je dobil tisto, po čemer vsi hrepenimo. Kar pa ni kar samoumevno za čisto vse otroke in mladostnike.
Flek ni bil preprosto samo flek. Če sem zelo eksaktna je šlo za fleka kar na obeh straneh vratu.
Fleka sta bila simbol sprejetosti in ljubezni. Simbola, ki sta pri nekaterih posameznikih tako zelo neprisotna v njihovih življenjih, da nemi opazovalci jokamo brez solz in se nam srca utapljajo v globinah opažene nestrpnosti.
Spomnim se, ko sem domov prinesla prvi cvek in ob utapljanju v oceanu solz že skorajda izdihnila, besed mojega očeta: »Važno, da si zdrava. Ocene boš že zrihatala.« Desetletje kasneje se spomnim svoje cenjene, že upokojene sodelavke, ki me je držala v objemu in iskala lavor za moje prelite solze. Njena modrost je bila prav tako preprosta: »Samo povej mi, če si zdrava.« Ko sem ji skozi sunkovito ihtenje le uspela nekako prikimati, je nadaljevala: »Potem je vse OK.«
Smo lahko resnično zdravi, če nas nihče ne ljubi? Če nimamo občutka, da smo bili izbrani? Če nimamo občutka, da nam nekdo vrača svojo ljubezen, nas sprejema takšne kot smo? Malce nespretni, nerodni, a vredni biti ljubljeni v svojem bistvu. Takšni ali drugačni. S flekom na levi ali na desni strani. Ali pa kar na obeh.
Za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami fleki niso nujno samoumevno razvojno obdobje odraščanja. So lahko le nekaj, kar gledajo in opazujejo pri drugih.
Zato še bolj ponosno nosijo svoje fleke in jih ne skrivajo s puliji sredi poletja. Ker za njih flek pomeni ravno to: jaz sem ok.
Kopala sem po vrtu, ko me je poklical. Presenetljivo, zanj še vedno učiteljica. Še vedno sva bila na vi. Preden je stopil skozi vrata, mi je namenil objem. Gesto, ki je v Sloveniji tako zelo v izumiranju in ki sva jo gojila v težkih dneh.
Ko sta mačkona pritekla do mene, je mlajši zabodeno vprašal:
»Mami, zakaj pa imaš mokre oči?«
Cmok sreče, ki je le stežka zdrsnil po mojemu telesu navzdol, je nekaj časa preprečeval odgovor, ki bi sprožil alergijsko reakcijo Niagarskih slapov iz mojih oči. Potem pa mi je le uspelo:
»Zemlja mi je padla noter.«
RSS Feed
