Davnega leta 2000 bil sprejet Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP), ki je na slovenska tla postavil upanje za starše otrok s posebnimi potrebami (PP). Še posebej za tiste, ki so si želeli inkluzivnega izobraževanja. Takrat nekje sem se tudi sama podala na strokovno pot specialnega pedagoga.  

Že pred uvedbo tega zakona je bilo na večini šol poskrbljeno za otroke z manjšimi težavami pri učenju (tisti z očitnejšimi težavami so šolanje nadaljevali na šolah s prilagojenimi programi – OŠPP). 

Vsaka šola se je trudila po svoje in uporabljala vire moči, ki jih je lahko izčrpala. Večinoma so po šolah hodile mobilne specialne pedagoginje, ki so sicer službovale na OŠPP. Ali pa so se z učenci na svoj najboljši način trudili učitelji (nekateri s srcem, drugi s palico). 

Naloga mobilnih specialnih pedagoginj je bila predvsem odkrivanje (detekcija) otrok s težavami in ponujanje drugačnih načinov in metod dela, tako učencem kot učiteljicam in staršem za lažje spopadanje s šolskim delom doma. Potem pa je vsem v olajšanje leta 2002 v prakso prišel ZUOPP, ki je pomenil, da bodo imeli lahko otroci z več težavami več ur pomoči strokovnjaka (in s tem tudi prilagoditve). 

Specialne pedagoginje so dobivale več ur, saj so na šole začele prihajati prve odločbe o usmeritvi. Kar naenkrat je prišlo do fenomena, da smo postale tržna niša poklicev, saj bi te potrebovali na vsaki drugi slovenski šoli. Vpisa na specialno pedagogiko (PEF LJ) pa je bilo takrat za okoli 50 mest letno. 

Prvotni namen ZUOPP-a je bil izjemen, a je kot mnoge stvari v Sloveniji zašel v skrajnost. 

Otroci s PP so imeli možnost osvajati in dokazovati znanje s prilagoditvami ter se na tak način izobraževati z vrstniki iz svoje okolice, ne pa biti segregirani na OŠPP. 

A moda se vštric času hitro menja (tudi pri čevljih - v olajšanje žensk, ki imajo prikladne izgovore za nakupovanje :). 

Biti otrok s PP na redni šoli je davnega leta 2002 lahko pomenilo marsikje strašno stigmo, čeprav je po drugi strani omogočilo otroku stik z realnostjo in vrstniki. A red je bil red duha časa in nekaj let smo pluli dokaj mirno (čeprav se na tem področju vode nikoli ne umirijo). Kmalu so mnogi starši začeli ugotavljati, da ta DSP sploh ni tako slaba zadeva, saj ni potrebno plačevati inštrukcij. 

In kaj se je začelo dogajati … vedno več staršev je začelo samoiniciativno opažati (skorajda diagnosticirati), da imajo njihovi otroci disleksijo, motnje pozornosti, dispraksijo, … (z roko v roki poljudnim člankom, ki so pričeli v medijih vreti na plan). 

Saj veste, mnogo lažje je imeti otroka z disleksijo (kar po svoje pomeni, da je lahko ob bok genijem, kot so bili domnevno Leonardo da Vinci, Thomas Edison, Albert Einstein), kot pa priznati, da smo malce iztirili z vzgojo, nedosledno (beri nikoli) nadzorovali šolske obveznosti, otroka nikoli poslušali brati glasno, mu sami nikoli prebirali pravljic, preverjali poštevanke … in mu dovolili vse tisto, kar sem že pisala prejšnji teden. 

Seveda smo vsi posebni in imamo posebne potrebe. Ker potrebe so del našega osnovnega bivanja in preživetja. A posebne izobraževalne potrebe niso lenoritis staršev, ki se prebudijo v 5. razredu in zagovarjajo, da je otrok že dovolj star, da sam poskrbi zase. 

Posebnih potreb nima otrok, ki nikoli ne naredi domače naloge. Ali tisti, ki vedno prešprica dopolnilni pouk, čeprav ga učitelj vsakokrat prijazno povabi nanj (ali celo lovi po šoli). DSP-ja ne potrebuje otrok, ki v šoli dobiva 2 ali 3 in bi si želel imeti 4 ali 5 (pa se mu ne da doma potruditi). Ali tisti, ki se ne nauči pesmice, ker je morala družina v šoping center na kavo in potem ni bilo časa. Ali tisti, ki zaradi treninga pač ni niti odprl torbe (in to več dni zaporedoma). 

DSP niso brezplačne inštrukcije!!!

Za pisanje o vsem tem sem dobila navdih ob izjavi učenca zadnje triade, ki me je navdušen pobaral, da bo njega mami tudi vpisala na DSP, ker bo potem imel boljše ocene. 

DSP pri učencih, ki je resnično ne potrebujejo, spodbuja učenje lastne nemoči in pasivnosti. Uči, da vedno pride nekdo, ki te rešuje zaradi lastnega nedela. 

In kakšen bo postal tak otrok kot odrasli? Bi ga zaposlili v svojem podjetju?

In da ne bo pomote – DSP je še vedno izrednega in odličnega ter odločilnega pomena za otroke z realnimi posebnimi potrebami. A v praksi zaradi svojih delavnih in doslednih staršev mnogokrat ne pridejo do izraza ali na vrsto in se mučijo doma sami, ker se v svoji bojnosti izčrpavajo z upanjem, da bo že nekako šlo. 

In skrajni čas je tudi, da avtoritete in aparati, ki vse to nadzorujejo in vodijo (ter omogočajo), naredijo malce reda in selekcije (če ga že starši v svojih glavah ne zmorejo).