Imela sem dedka, s katerim sva imela posebno vez. Verjetno je bil on tudi eden najbolj ključnih oseb za moje učenje sobivanja z naravo, za spoštovanje živali in za mnoge kmečko logične odločitve. Ker je z babico živel v samem centru prestolnice, sva jo raziskovala po dolgem in počez, najpogosteje pa sva zašla na tržnico, kjer me je naučil preizkušanja sadja in dogovarjanja glede cene. Večletno sobivanje med poletnimi počitnicami je pustilo globoke sledi. Naučil me je tudi, da se najbolj splača hoditi peš, saj prideš že skoraj na cilj, ko avtobus pride šele na postajo.
Skupaj sva preživela mnogo lepih trenutkov, tudi igranje šaha in partije kart so bile med obveznimi, medtem ko sva lizala enega najboljših borovničevih sladoledov, ki ga je pripravila babica sama, v svojem starem multipraktiku, iz samo treh sestavin.
Časi so se vmes zamenjali. Med koronskim obdobjem sem se pogosto spomnila nanj ter tudi na to, da se je morda poslovil še pravi čas. Da mu je bilo prizanešeno teptanje vseh pravic, ki so se nam kot občanom in državljanom dogajale, kar bi težko razumel, še težje pa sprejel.
To pisanje ni o mojem dedku, pa vendar na nek način tudi je. Ko nekoga ne moreš pozabiti, verjetno iščeš načine, da bi se približal nečemu čimbolj podobnemu. Da bi se utopil v navidezno podobne situacije in ulovil drobne kančke, ki bi spominjale na ljubo te osebo.
Reševanje križank, ena od njegovih večjih strasti, me je začela v nekem obdobju opozarjati, kasneje pa že strašiti, da se nekaj spreminja. Čeprav je bilo navidezno še vse zelo običajno.
Vedno je rešil skoraj celo križanko, nerešeno je ostalo le kakšno okence ali dva. Ker sem od babice dobivala prebrane revije z nekaj tedensko zamudo, sem lahko potek reševanja križank spremljala kontinuirano. Najprej nekaj več praznih polj, spreminjanje pisave, vedno več praznih polj, do skoraj nerešenih križank s popolnoma zmaličeno pisavo. Nekdo, ki je vedno napovedoval točen čas, naenkrat ni več razbral, kako stojijo kazalci na tem čudežnem predmetu.
Koliko je stanje demence naporno za bolnika samega, je težje komentirati, saj se njegovi odzivi do nas spremenijo, spremeni se lahko tudi karakter človeka, včasih zanj postanemo uslužbenka z banke ali poštar.
Kako zelo naporno pa je predvsem za partnerja in najožje sorodstvo, pa je nekaj, za kar danes nimam dovolj papirja. Požrtvovalnost, sprejemanje, optimizem, ponavljanje enih in istih stvari so samo nekatere od veščin, ki se ob bolniku z demenco vzpostavijo pri spremljevalnih sorodnikih. Včasih, ko stanje postane že zelo nerazpoznavno, ko pred nami stoji človek, ki ga v resnici ne poznamo več, pač pa nas nanj spominja le še njegova podoba telesa in ime, pa se lahko utrnejo tudi najlepši trenutki, ali pa se vrne iskriv humor, ki postane nezamisljivo še bolj luciden. Bolj kot gre proti koncu, več presenečenj lahko doživimo, kot da bi nekdo želel uravnovesiti vse hudo in težko, ki se dogaja. Ali pa morda zato, da lahko človeka ohranimo v spominu v njegovem bistvu. Le kdo bi vedel, ostane nam le strategija nedokazljivega ugibanja.
Pred kratkim sva se s psičko Rozi (in mentorjem) odpravili v enega izmed DSO-jev, kjer sva obiskali oddelek starostnikov z demenco in tistih, ki so večinoma prikovani na postelje. Kako lahko psički uspe nekaj, kar nikomur od nas ne more? Zakaj se njej vedno vsi nasmehnejo, se raznežnijo in sprostijo? Kako socialne zavore lahko popustijo ob psički in kako so se vsi pripravljeni pogovarjati z mano o vsem mogočem (ne samo o vremenu), ki sem pasji tolmač oziroma neke vrste medij?
Je medij ona ali jaz?
Nekatere oči se uprejo v naju, za nekatere se ne spremeni prav nič. Nekatere roke se nagonsko stegnejo, spet druge ostanejo nepremične. Čeprav vodim psičko, je poleg tega moja najpomembnejša naloga opazovanje uporabnikov (pa naj bodo to otroci, odrasli na fizioterapiji ali starostniki z demenco).
Mikrogibi na obrazih in telesu mi povedo, komu se lahko približam in kako ter tudi, komu se moram izogniti, da ne bi doživel neprijetnih občutij (o čemer sem pisala prejšnjič). Čeprav je večina ljudi navdušenih nad obiskom psa v neki inštituciji, to še ne pomeni, da so vsi navdušeni nad kosmatežem. Ker tudi starostniki z demenco v preteklosti niso bili nujno ljubitelji psov. Prigodi se lahko tudi obratno: da nekateri z demenco izgubijo strah pred psom.
Kjer se roke stegujejo, tja se približava. Oči so uprte v naju. Oči, tako polne življenjskih zgodb, izkušenj in modrosti, ki nimajo več poti, da bi nas dosegle. Čutimo se lahko samo še z neko nevidno energijo, nihanjem, frekvencami. Čutimo privlačnost in odbojnost. V resnici precej preprosto. Če le zmoremo začutiti.
Ob božanju neka gospa pove, da je Rozi debela, druga pa, da je zelo mehka. Gospod pove, kako se je v svoji službi nekoč ukvarjal z živalmi. Oči mu žarijo. Dotikanje psa ga napolni z lepimi spomini, ki jih hrani kot dotik. Neka druga gospa me vpraša, kako ji je ime in se ob odgovoru tako prisrčno nasmeji, da nas vse okuži z oblakom oksitocina. Pomislim, da se ji zdi smešno, da je psički ime Rozi, ker je bilo v njenem otroštvu ime Rozalija ali Rozika precej pogosto žensko ime. Seveda me vpraša, kako je ime meni in se ob mojem imenu še bolj nasmeji. Njena dobra volja je nalezljiva in kmalu mine začetna trema pred spoznavanjem.
Neko drugo gospo, ki najbolj aktivno boža Rozi, povabim na sprehod po hodniku. Ponudim ji dodaten povodec in hodim rahlo za njo. Gospa postane zelo zgovorna in se pogovarja z Rozi. Pove ji, da je priden Sultan. Ko se vračava nazaj, se sklanja k njej in jo boža. »Moj, moj Nero,« ji prigovarja.
Nekje sem prebrala, da glasba lahko bolnike z demenco povrne v obdobje, ko so jo poslušali v nekih drugih časih in krajih. Se lahko zgodi enako ob božanju psa? Lahko dotik pasje dlake prikliče spomine na službo ali nekdanje pasje ljubljenčke? Če lahko dokažete nasprotno, mi prosim napišite. Jaz verjamem v tisto, čemur sem bila priča.
Ko sem bila majhna deklica, je imel dedkov sosed veliko dvorišče in nemškega ovčarja Rexa. Do danes še nisem srečala tako prijaznega ovčarja, kot je bil ta Rex. Še vedno se spomnim, kako sem mu z dedkom v emajlirani posodi nosila nekatere ostanke od kosila. Rex ni nikoli skočil name, me ranil … prav nič, čeprav je bil še kuža stare vzgoje – na dvorišču in na verigi, redko na sprehodu.
Spomnim se, kako me je dedek trdno držal za drobno ročico, ko sva šla po nerodnih stopnicah. Če lahko moj spomin na Rexa obudi dedkov dotik roke, njegov vonj in barvo emajlirane posode, srčno upam, da lahko dotikanje psičke Rozi nekaterim prikliče najlepše spomine njihovega življenja.
Če nam ne morejo povedati, še ne pomeni, da jih ne morejo občutiti na svoj način.
Za lažje razumevanje demence sem ob lastnih izkušnjah in doživljanjih napisala slikanico Človek, ne spomni se in zgodbo za mlade Kradljivka spominov, ki sta na voljo v večini slovenskih knjižnic.
Skupaj sva preživela mnogo lepih trenutkov, tudi igranje šaha in partije kart so bile med obveznimi, medtem ko sva lizala enega najboljših borovničevih sladoledov, ki ga je pripravila babica sama, v svojem starem multipraktiku, iz samo treh sestavin.
Časi so se vmes zamenjali. Med koronskim obdobjem sem se pogosto spomnila nanj ter tudi na to, da se je morda poslovil še pravi čas. Da mu je bilo prizanešeno teptanje vseh pravic, ki so se nam kot občanom in državljanom dogajale, kar bi težko razumel, še težje pa sprejel.
To pisanje ni o mojem dedku, pa vendar na nek način tudi je. Ko nekoga ne moreš pozabiti, verjetno iščeš načine, da bi se približal nečemu čimbolj podobnemu. Da bi se utopil v navidezno podobne situacije in ulovil drobne kančke, ki bi spominjale na ljubo te osebo.
Reševanje križank, ena od njegovih večjih strasti, me je začela v nekem obdobju opozarjati, kasneje pa že strašiti, da se nekaj spreminja. Čeprav je bilo navidezno še vse zelo običajno.
Vedno je rešil skoraj celo križanko, nerešeno je ostalo le kakšno okence ali dva. Ker sem od babice dobivala prebrane revije z nekaj tedensko zamudo, sem lahko potek reševanja križank spremljala kontinuirano. Najprej nekaj več praznih polj, spreminjanje pisave, vedno več praznih polj, do skoraj nerešenih križank s popolnoma zmaličeno pisavo. Nekdo, ki je vedno napovedoval točen čas, naenkrat ni več razbral, kako stojijo kazalci na tem čudežnem predmetu.
Koliko je stanje demence naporno za bolnika samega, je težje komentirati, saj se njegovi odzivi do nas spremenijo, spremeni se lahko tudi karakter človeka, včasih zanj postanemo uslužbenka z banke ali poštar.
Kako zelo naporno pa je predvsem za partnerja in najožje sorodstvo, pa je nekaj, za kar danes nimam dovolj papirja. Požrtvovalnost, sprejemanje, optimizem, ponavljanje enih in istih stvari so samo nekatere od veščin, ki se ob bolniku z demenco vzpostavijo pri spremljevalnih sorodnikih. Včasih, ko stanje postane že zelo nerazpoznavno, ko pred nami stoji človek, ki ga v resnici ne poznamo več, pač pa nas nanj spominja le še njegova podoba telesa in ime, pa se lahko utrnejo tudi najlepši trenutki, ali pa se vrne iskriv humor, ki postane nezamisljivo še bolj luciden. Bolj kot gre proti koncu, več presenečenj lahko doživimo, kot da bi nekdo želel uravnovesiti vse hudo in težko, ki se dogaja. Ali pa morda zato, da lahko človeka ohranimo v spominu v njegovem bistvu. Le kdo bi vedel, ostane nam le strategija nedokazljivega ugibanja.
Pred kratkim sva se s psičko Rozi (in mentorjem) odpravili v enega izmed DSO-jev, kjer sva obiskali oddelek starostnikov z demenco in tistih, ki so večinoma prikovani na postelje. Kako lahko psički uspe nekaj, kar nikomur od nas ne more? Zakaj se njej vedno vsi nasmehnejo, se raznežnijo in sprostijo? Kako socialne zavore lahko popustijo ob psički in kako so se vsi pripravljeni pogovarjati z mano o vsem mogočem (ne samo o vremenu), ki sem pasji tolmač oziroma neke vrste medij?
Je medij ona ali jaz?
Nekatere oči se uprejo v naju, za nekatere se ne spremeni prav nič. Nekatere roke se nagonsko stegnejo, spet druge ostanejo nepremične. Čeprav vodim psičko, je poleg tega moja najpomembnejša naloga opazovanje uporabnikov (pa naj bodo to otroci, odrasli na fizioterapiji ali starostniki z demenco).
Mikrogibi na obrazih in telesu mi povedo, komu se lahko približam in kako ter tudi, komu se moram izogniti, da ne bi doživel neprijetnih občutij (o čemer sem pisala prejšnjič). Čeprav je večina ljudi navdušenih nad obiskom psa v neki inštituciji, to še ne pomeni, da so vsi navdušeni nad kosmatežem. Ker tudi starostniki z demenco v preteklosti niso bili nujno ljubitelji psov. Prigodi se lahko tudi obratno: da nekateri z demenco izgubijo strah pred psom.
Kjer se roke stegujejo, tja se približava. Oči so uprte v naju. Oči, tako polne življenjskih zgodb, izkušenj in modrosti, ki nimajo več poti, da bi nas dosegle. Čutimo se lahko samo še z neko nevidno energijo, nihanjem, frekvencami. Čutimo privlačnost in odbojnost. V resnici precej preprosto. Če le zmoremo začutiti.
Ob božanju neka gospa pove, da je Rozi debela, druga pa, da je zelo mehka. Gospod pove, kako se je v svoji službi nekoč ukvarjal z živalmi. Oči mu žarijo. Dotikanje psa ga napolni z lepimi spomini, ki jih hrani kot dotik. Neka druga gospa me vpraša, kako ji je ime in se ob odgovoru tako prisrčno nasmeji, da nas vse okuži z oblakom oksitocina. Pomislim, da se ji zdi smešno, da je psički ime Rozi, ker je bilo v njenem otroštvu ime Rozalija ali Rozika precej pogosto žensko ime. Seveda me vpraša, kako je ime meni in se ob mojem imenu še bolj nasmeji. Njena dobra volja je nalezljiva in kmalu mine začetna trema pred spoznavanjem.
Neko drugo gospo, ki najbolj aktivno boža Rozi, povabim na sprehod po hodniku. Ponudim ji dodaten povodec in hodim rahlo za njo. Gospa postane zelo zgovorna in se pogovarja z Rozi. Pove ji, da je priden Sultan. Ko se vračava nazaj, se sklanja k njej in jo boža. »Moj, moj Nero,« ji prigovarja.
Nekje sem prebrala, da glasba lahko bolnike z demenco povrne v obdobje, ko so jo poslušali v nekih drugih časih in krajih. Se lahko zgodi enako ob božanju psa? Lahko dotik pasje dlake prikliče spomine na službo ali nekdanje pasje ljubljenčke? Če lahko dokažete nasprotno, mi prosim napišite. Jaz verjamem v tisto, čemur sem bila priča.
Ko sem bila majhna deklica, je imel dedkov sosed veliko dvorišče in nemškega ovčarja Rexa. Do danes še nisem srečala tako prijaznega ovčarja, kot je bil ta Rex. Še vedno se spomnim, kako sem mu z dedkom v emajlirani posodi nosila nekatere ostanke od kosila. Rex ni nikoli skočil name, me ranil … prav nič, čeprav je bil še kuža stare vzgoje – na dvorišču in na verigi, redko na sprehodu.
Spomnim se, kako me je dedek trdno držal za drobno ročico, ko sva šla po nerodnih stopnicah. Če lahko moj spomin na Rexa obudi dedkov dotik roke, njegov vonj in barvo emajlirane posode, srčno upam, da lahko dotikanje psičke Rozi nekaterim prikliče najlepše spomine njihovega življenja.
Če nam ne morejo povedati, še ne pomeni, da jih ne morejo občutiti na svoj način.
Za lažje razumevanje demence sem ob lastnih izkušnjah in doživljanjih napisala slikanico Človek, ne spomni se in zgodbo za mlade Kradljivka spominov, ki sta na voljo v večini slovenskih knjižnic.
RSS Feed
