Pogledala je na uro in ugotovila, da je že precej pozna. Z veliko vnemo je hitela iz službe. V kabinetu je z mize pobirala učbenike in teste, ki so jih osmošolci pisali tretjo uro. Zagrabila je šop listov in ga skušala čim hitreje poravnati v predal torbe.
Robijev test ji je padel takoj v oči. Komajda kaj je bilo rešeno. Tiho se je jezila nanj. V zadnjem času ni nič od njega. Kot lutka sedi pri pouku in gleda skozi okno. Ocene mu padajo, zdaj je začel še špricati. Postal je nespoštljiv do učiteljev, kar se prej nikoli ni dogajalo. Zaradi neopravičenih ocen je morala pred kratkim očetu izročiti obvestilo o vzgojnem ukrepu. Gospod ni veliko komentiral. Tudi on ji je deloval resignirano. Prej so se ji vedno zdeli primerno urejena družina, zdaj pa se je vse nekako čudno spremenilo.
Večkrat je z Robijem skušala navezati pogovor po končanih urah, pa jo zavrnil s pogledom v tla. Težko je z mladostniki, še posebej težko je za pogovor pridobila fante.
Še isto popoldne jo je čakalo polno opravkov. Gledala je na uro, saj se ji je mudilo v vrtec po svoja dvojčka.
Nepričakovano jo je srečala na temačnem hodniku ustanove, kjer se je ni niti slučajno nadejala. Dolgo je že ni videla, saj je prenehala obiskovati govorilne ure. Ker je ni pričakovala, je v svojem hitenju sploh ni takoj opazila.
Gospa jo je vljudno pozdravila, učiteljica pa ji je le robotsko odzdravila nazaj. Šele ko je šla že čisto mimo nje, jo je preplavila tista znana globina njenih temnih oči. Kot puščica jo je prešinilo dejstvo, da nekaj na njej ni bilo v skladu z njenim spominom.
Možgani so ji z nekaj sekundnim zamikom podali odgovor in prižgali drobno lučko, ki je v trenutku povezala drobce v celotno zgodbo. Ko je želela opaženo še enkrat vizualno preveriti, se je obrnila nazaj, a ujela je le še pramen temnih las, ki je zaplapolal okoli vogala.
Zdaj je nehala hiteti.
Za delček življenja se ji je srce ustavilo in pomislila je na svojo družino. Na svoja zdrava dvojčka in ljubečega moža – kako jim je kot mama in žena središče sveta. Bežno srečanje z gospo jo je spremenilo za vedno. V njeno srce se je zapisalo opozorilo, da šola otrokom ni prva in najbolj pomembna stvar v življenju – kar pogosto pričakuje sama in njeni kolegi. Tudi za odraščajočega mladostnika je mama še vedno steber varnosti in zaupanja.
Vse Robijeve spremembe so ji postale logične, prav tako reakcija njegovega očeta ob podpisu opomina. Kaj pa je birokracija proti življenju. V takih primerih izgubi vso težo, ves pomen.
Ko ji je srce spet začelo normalno utripati, je globoko zajela svež zrak na parkirišču. Slika kar ni hotela izpred njenih oči.
Robijeva mama je nosila lasuljo.
Robijev test ji je padel takoj v oči. Komajda kaj je bilo rešeno. Tiho se je jezila nanj. V zadnjem času ni nič od njega. Kot lutka sedi pri pouku in gleda skozi okno. Ocene mu padajo, zdaj je začel še špricati. Postal je nespoštljiv do učiteljev, kar se prej nikoli ni dogajalo. Zaradi neopravičenih ocen je morala pred kratkim očetu izročiti obvestilo o vzgojnem ukrepu. Gospod ni veliko komentiral. Tudi on ji je deloval resignirano. Prej so se ji vedno zdeli primerno urejena družina, zdaj pa se je vse nekako čudno spremenilo.
Večkrat je z Robijem skušala navezati pogovor po končanih urah, pa jo zavrnil s pogledom v tla. Težko je z mladostniki, še posebej težko je za pogovor pridobila fante.
Še isto popoldne jo je čakalo polno opravkov. Gledala je na uro, saj se ji je mudilo v vrtec po svoja dvojčka.
Nepričakovano jo je srečala na temačnem hodniku ustanove, kjer se je ni niti slučajno nadejala. Dolgo je že ni videla, saj je prenehala obiskovati govorilne ure. Ker je ni pričakovala, je v svojem hitenju sploh ni takoj opazila.
Gospa jo je vljudno pozdravila, učiteljica pa ji je le robotsko odzdravila nazaj. Šele ko je šla že čisto mimo nje, jo je preplavila tista znana globina njenih temnih oči. Kot puščica jo je prešinilo dejstvo, da nekaj na njej ni bilo v skladu z njenim spominom.
Možgani so ji z nekaj sekundnim zamikom podali odgovor in prižgali drobno lučko, ki je v trenutku povezala drobce v celotno zgodbo. Ko je želela opaženo še enkrat vizualno preveriti, se je obrnila nazaj, a ujela je le še pramen temnih las, ki je zaplapolal okoli vogala.
Zdaj je nehala hiteti.
Za delček življenja se ji je srce ustavilo in pomislila je na svojo družino. Na svoja zdrava dvojčka in ljubečega moža – kako jim je kot mama in žena središče sveta. Bežno srečanje z gospo jo je spremenilo za vedno. V njeno srce se je zapisalo opozorilo, da šola otrokom ni prva in najbolj pomembna stvar v življenju – kar pogosto pričakuje sama in njeni kolegi. Tudi za odraščajočega mladostnika je mama še vedno steber varnosti in zaupanja.
Vse Robijeve spremembe so ji postale logične, prav tako reakcija njegovega očeta ob podpisu opomina. Kaj pa je birokracija proti življenju. V takih primerih izgubi vso težo, ves pomen.
Ko ji je srce spet začelo normalno utripati, je globoko zajela svež zrak na parkirišču. Slika kar ni hotela izpred njenih oči.
Robijeva mama je nosila lasuljo.
RSS Feed
