Praskanje po glavi

Danes se mi je zdelo pomembno nekaj malega zapisati o podajanju informacij otrokom. 

Kdo je kriv, če prejemnik nečesa ni razumel? Sporočevalec ali prejemnik? Pri podajanju nove snovi v šoli (športnem treningu, tečaju ...) bi glasovala, da je krivda na strani sporočevalca. 

Kadar delamo z otroki, moramo vedno govoriti v njihovem jeziku. Nič nam ne pomaga, če smo sami izraziti strokovnjaki z nekega področja, če stvari ne znamo dobro razložiti in približati publiki, ki je še neuka. 
Svetovni plesni prvak še ne pomeni kar avtomatično najboljšega plesnega učitelja (kar pa se seveda ne izključuje).

Če potegnem na plan anekdoto izpred davnih časov, ko sem v plesni šoli poučevala ples ... kadar sem poučevala zares majhne otroke (od 3-6 let), sem večkrat malce zlohotno naredila z njimi kak za njih popolnoma neškodljiv eksperiment. 

Ta prijetna mala bitja so bila navajena učenja s posnemanjem, kar je tudi primarna metoda pri učenju plesa (in tudi mnogih veščin, ki jih prejemajo doma od staršev). Ko sem jim kazala novo koreografijo, sem se enkrat čisto po naključju popraskala po glavi. Glej ga zlomka - skoraj polovica plesalcev se je poleg plesnih korakov začela praskati po glavi. Potem sem začela eksperimentirati, kako dolgo se bo to dogajalo glede na otroški razvoj in se je pojavljalo nekako do vstopa šole (še v časih osemletke), pri nekaterih pa še kako leto dlje.

To pišem zato, ker se mi zdi pomembno poudariti, kako veliko vlogo pri vzgoji otrok imajo starši in seveda vzgojiteljice ter učiteljice v prvi triadi. Otroci ne poslušajo le tistega, kar govorijo, ampak berejo in vtiskujejo predvsem dejanja. Ko se otroci všolajo, so učiteljice za njih mali bogovi - vedo, kako dišijo, kakšna oblačila imajo rade, kdaj so se doma sprle z možem (in še marsikaj, kar mi verjetno sploh ne bi verjeli).

Pogosto me učiteljice pobarajo, da otroci ne poslušajo in/ali ne upoštevajo njihovih navodil. Pa jih vedno podamo v otroškem jeziku? Jih podamo tako, da se v njihovih glavah prižgejo male žarnice z vzklikom: "Aja!!!"?

Pa nanizajmo čisto vsakdanji primer: 

2. razred. Šolska ura poteka prijetno in umirjeno. Nihče od učencev ni pretirano vpadljiv s svojim vedenjem. Učiteljica glasno prebere kratko zgodbico, ki je tudi projicirana na tablo in opremljena z zadostnimi slikami. Besedilo večkrat glasno preberejo tudi otroci. Videti je, da ga razumejo. Potem učiteljica na tablo zapiše 4 besede glavnih vlog. Zdaj jih bom zapisala tako, kot bi bilo na tabli:

muca    kenguru    kača
zebra

Četrta žival gre v novo vrstico, ker je v prejšnji premalo prostora. Navodilo je podano zelo jasno: " Vsako žival zapiši v svojo vrstico in jo zapisuj do konca vrstice."

Pri več kot polovici učencev se izkaže, da navodila "niso upoštevali" in imajo v zvezku enak zapis, kot je na tabli. 

Zakaj? 

Ker se "praskajo po glavi" - torej posnemajo učiteljico in jim več pomeni oprijemljivo in konkretno na tabli, kot povedano in razloženo ustno.

Kako bi se lahko v tem primeru izognili, da se pol razreda ne bi "praskalo po glavi"?

Obstaja več možnosti, zapisala bom dve:

1. Na tablo bi vsako besedo zapisali v novo vrstico in naredili pikice, kar bi pomenilo nadaljevanje (to bi prej ustno pojasnili otrokom):

muca .   .   .   .
kenguru .  .  .  .  .
kača .  .  .  .  . 
zebra .  .  .  .  .

2. Na tabli bi pustili lahko enak zapis kot je bil primarno omenjen, naše navodilo pa bi bilo: 

"Preštej živali na tabli.

Vzemi zeleno barvico.
Na začetek vsake vrstice naredi piko.

Pik naj bo toliko, kot je živali.
K vsaki piki dopiši žival.
Zdaj zapisuj do konca vrstice."

Seveda vmes s premori in čakanjem najbolj počasnega ter pojasnjevanjem z rokami in prvič učiteljičin zapis na tabli.

Zdaj se bodo oglasili črnogledi, da to nikamor ne pelje, da je prepočasi. Se spomnite, kako ste učili svoje malčke zavezovanja čevljev? Držanja žlice? Vožnje s kolesom? Je šlo hitro? Je bila potuha, ker ste pomagali tako dolgo? Danes pa znajo jesti, kolesariti in si zavezati čevlje, kajne.

No, da se vrnem nazaj. Zakaj zelene pike? Da si otroci v zvezku naredijo zemljevid naših pričakovanj. Tako se njihovi možgančki učijo organizacije, ki pa je ena poglavitnih veščin za dobro učenje. Imeti v rokah nekaj oprijemljivega je lažje od navodil, ki so že izpuhtela v zraku. Tako pa še malo poškiliš k sosedu in vidiš, da besede zapisuje do konca vrstice. Ampak teren si si pripravil sam in to šteje. Seveda prvič lahko pike na tablo nariše tudi učiteljica. Potem pa otroke trenira v to smer. Tako porabljen čas ni izgubljen. Morda se reši veliko manj nalog, je manj za pokazati, a učinki bodo vidni kasneje, morda šele v zadnji triadi OŠ.

Saj si verjetno ne želimo, da bi se naši otroci še v srednjih šolah "praskali po glavah".

Hitimo počasi!