Skoraj dva meseca pouka sta že za nami in prihajajo prve počitnice. Minilo je ravno prav časa, da so se otroci navadili nazaj na šolski režim, prvošolci pa so spoznali, da šola ni vedno tisto, kar so pričakovali.
Med najpogostejšimi kritikami iz otroških ust prihajajo tiste na račun pomanjkanja časa za prosto igranje. Vse prepogosto pozabljamo, da smo se mi v tej starosti še veselo igrali v mali šoli, ki je bila kljub drugi zataresni besedi še vedno v simpatično živopisanem vrtcu.
Moj spomin na malo šolo je v moji glavi spomin na vrtec - spanje na ležalnikih, ki sem ga takrat sovražila, danes pa bi se z veseljem vsak dan okoli dvanajste ure ulegla nanj in globoko zasmrčala (takrat pa sem se zgolj delala, da mižim, ker smo imeli ta hudo vzgojiteljico med spanjem).
Če pogledamo zgolj ta počitek, je devetletka posegla na področje telesnih potreb, kar pa ni zgolj kurikularna sprememba. Nekateri otroci, ki so rojeni oktobra, novembra in decembra vstopajo v šole še ne šestletni in se v svojih telesnih potrebah še v marsičem razlikujejo od sošolcev, ki so rojeni v prvi tretjini leta.
Nekateri v šolo prihajajo v jutranje varstvo pred zajtrkom in imajo potem še štiri ure pouka. Po pouku odidejo na kosilo in potem ni nikoli pravega počitka za njih. Včasih se zdivjajo na šolskem igrišču, drugič pa sedijo v slabo prezračenih učilnicah in morajo sedeti za mizo ter pisati domače naloge.
Devetletka je ukinila tudi čas za spoznavanje s pisali. V mali šoli smo veliko risali valovčke in vzorčke (pod strokovnim imenom jih poznate kot grafomotorične vaje). Po dveh mesecih v prvem razredu otroci že veselo zapisujejo prve številke, ponekod tudi črke. Tudi tisti, ki niso obiskovali vrtca in/ali imeli doma možnosti za spoznavanje s svinčniki. Svinčniki in papir pa so tako dolgočasni in v tiste male vrstice se črke kar nočejo zbasati ali pa pijano visijo na njih.
Roke naših malčkov so ustvarjene za sprejemanje različnih materialov. Njihovo telo jim nudi sodelovanje kanalov, ki smo si jih odrasli na račun kulture že zdavnaj zaprli ali ukradli.
Peskovnik je pripomoček, ki bi ga moral imeti vsak razred na prvi triadi. Velik in prostoren. Za učenje pisanja, za razvijanje brbončic na konicah prstov, za vzpostavljanje hierarhije med vrstniki, za zidanje gradov (tudi tistih v oblakih) in za požiranje obveznega dela terapevtske svinjarije (zaradi katere so naši otroci za vedno bolj odporni).
Zvezki, v katere tako hitimo zapisovati, slej ko prej končajo med starim papirjem ali se izgubijo med selitvijo. Dejanja, ki jih pišemo s konkretnimi materiali, se zapisujejo v sive celice in žlahtne celice našega srca. Ker se ne bomo spomnili učiteljice, ki je bila napeta, ker nismo rešili cele strani. Spomnili se bomo učiteljice, ki je zavihala rokave ali si z las otresla pesek, ki je zaradi nerodnosti sošolca končal tam. Vsi bodo zaposleni in vsi bodo delali.
VSI BODO ZNALI in VSI BODO USPEŠNI. Ker bodo lahko napredovali s svojo hitrostjo.
Za vse, ki niste imeli časa poslušati mojega intervjuja na Koroškem radiu v septembru (Spet v šolo), pa si ga lahko ponovno poslušate s klikom spodaj.
Med najpogostejšimi kritikami iz otroških ust prihajajo tiste na račun pomanjkanja časa za prosto igranje. Vse prepogosto pozabljamo, da smo se mi v tej starosti še veselo igrali v mali šoli, ki je bila kljub drugi zataresni besedi še vedno v simpatično živopisanem vrtcu.
Moj spomin na malo šolo je v moji glavi spomin na vrtec - spanje na ležalnikih, ki sem ga takrat sovražila, danes pa bi se z veseljem vsak dan okoli dvanajste ure ulegla nanj in globoko zasmrčala (takrat pa sem se zgolj delala, da mižim, ker smo imeli ta hudo vzgojiteljico med spanjem).
Če pogledamo zgolj ta počitek, je devetletka posegla na področje telesnih potreb, kar pa ni zgolj kurikularna sprememba. Nekateri otroci, ki so rojeni oktobra, novembra in decembra vstopajo v šole še ne šestletni in se v svojih telesnih potrebah še v marsičem razlikujejo od sošolcev, ki so rojeni v prvi tretjini leta.
Nekateri v šolo prihajajo v jutranje varstvo pred zajtrkom in imajo potem še štiri ure pouka. Po pouku odidejo na kosilo in potem ni nikoli pravega počitka za njih. Včasih se zdivjajo na šolskem igrišču, drugič pa sedijo v slabo prezračenih učilnicah in morajo sedeti za mizo ter pisati domače naloge.
Devetletka je ukinila tudi čas za spoznavanje s pisali. V mali šoli smo veliko risali valovčke in vzorčke (pod strokovnim imenom jih poznate kot grafomotorične vaje). Po dveh mesecih v prvem razredu otroci že veselo zapisujejo prve številke, ponekod tudi črke. Tudi tisti, ki niso obiskovali vrtca in/ali imeli doma možnosti za spoznavanje s svinčniki. Svinčniki in papir pa so tako dolgočasni in v tiste male vrstice se črke kar nočejo zbasati ali pa pijano visijo na njih.
Roke naših malčkov so ustvarjene za sprejemanje različnih materialov. Njihovo telo jim nudi sodelovanje kanalov, ki smo si jih odrasli na račun kulture že zdavnaj zaprli ali ukradli.
Peskovnik je pripomoček, ki bi ga moral imeti vsak razred na prvi triadi. Velik in prostoren. Za učenje pisanja, za razvijanje brbončic na konicah prstov, za vzpostavljanje hierarhije med vrstniki, za zidanje gradov (tudi tistih v oblakih) in za požiranje obveznega dela terapevtske svinjarije (zaradi katere so naši otroci za vedno bolj odporni).
Zvezki, v katere tako hitimo zapisovati, slej ko prej končajo med starim papirjem ali se izgubijo med selitvijo. Dejanja, ki jih pišemo s konkretnimi materiali, se zapisujejo v sive celice in žlahtne celice našega srca. Ker se ne bomo spomnili učiteljice, ki je bila napeta, ker nismo rešili cele strani. Spomnili se bomo učiteljice, ki je zavihala rokave ali si z las otresla pesek, ki je zaradi nerodnosti sošolca končal tam. Vsi bodo zaposleni in vsi bodo delali.
VSI BODO ZNALI in VSI BODO USPEŠNI. Ker bodo lahko napredovali s svojo hitrostjo.
Za vse, ki niste imeli časa poslušati mojega intervjuja na Koroškem radiu v septembru (Spet v šolo), pa si ga lahko ponovno poslušate s klikom spodaj.
RSS Feed
