Ob tem posnetku se spomnim na misel Ludwiga Wittgensteina: Meje mojega jezika so meje mojega sveta.
Se spomnite, kako pogosto človeka ali otroka okarakteriziramo z neprijetnimi besedami, ki zgolj v naši glavi začnejo spreminjati naš pogled nanj in posledično njegovo vedenje.
Če nekomu pogosto rečemo, da je neumen, se preneha truditi, saj verjame, da avtoriteta ve, kdo je neumen. Če nekomu rečemo hudiček, pa se njegova nagajiva vedenja množijo in veseli si potrjujemo, da smo imeli prav. Nismo le mi tisti, ki smo z imenom določili njegovo vedenje in od njega ne pričakujemo prav nič drugega?
V razmislek in ravnanje. Življenje je lahko lepo in ljudje zmorejo mnogo dobrega.
Vse dobro!
Se spomnite, kako pogosto človeka ali otroka okarakteriziramo z neprijetnimi besedami, ki zgolj v naši glavi začnejo spreminjati naš pogled nanj in posledično njegovo vedenje.
Če nekomu pogosto rečemo, da je neumen, se preneha truditi, saj verjame, da avtoriteta ve, kdo je neumen. Če nekomu rečemo hudiček, pa se njegova nagajiva vedenja množijo in veseli si potrjujemo, da smo imeli prav. Nismo le mi tisti, ki smo z imenom določili njegovo vedenje in od njega ne pričakujemo prav nič drugega?
V razmislek in ravnanje. Življenje je lahko lepo in ljudje zmorejo mnogo dobrega.
Vse dobro!
RSS Feed
