Ko sem bila majhna, mi je bilo neznansko zanimivo opazovati, kakšne kletvice stresajo odrasli iz ust. Včasih jih ni bilo toliko kot danes. Bile so bolj redke, ampak tiste toliko bolj sočne, pogosto uvožene od naših južnih bratov. Zabavno jih je bilo ponavljati, čeprav sem jih verjetno uporabljala v napačnem kontekstu. Zabavno je bilo zato, ker sem si na tak način pridobila pozornost odraslih.

Ker so reagirali, si kletvice spet in spet ponavljal, da si lahko nadaljeval z igro. Bolj kot so se zgražali, bolj zabavno se nam je zdelo. Spomnim se, da mi je babica pogosto rekla: »Tako lepa deklica in tako umazan jezik!« Vsakokrat sem v ogledalu preverila barvo svojega jezika. Ker je bila nespremenjena, se mi je zdelo, da kletvice ne škodujejo konkretno na tak način, kot je pripovedovala. Slišala sem tudi, da se mi bo zaradi kletvic posušil jezik. Tudi to sem eksperimentalno preizkušala. Ker je jezik je ostajal enako moker kot poprej in se njegova velikost ni spreminjala, sem sklepala, da tudi ta ljudska modrost ni držala – vsaj pri meni ne ;)

Večino kletvic nisem razumela. Šlo je za neke vrste fenomen Tomindžeri. V spominu so se zadržale verjetno zgolj zaradi reakcije (beri aplavza) odraslih.

Večina strokovnjakov predlaga, da na kletvice ne reagiramo, jih ignoriramo – ravno zaradi fenomena, opisanega zgoraj. Seveda gre za primere družin, kjer v svojem pogovornem besednjaku kletvice nimajo mesta.