Na enem od predbožičnih praznovanj sem se priložnostno zapletla v pogovor z žensko, materjo dveh otrok do deset let. Medtem, ko je množica vzklikala, ploskala in se veselila ob spremljajoči glasbi, je imela ona solze v očeh. Kmalu po njeni kratki, a čustveno zelo nabiti osebni pripovedi, sem iz zvočnikov zaslišala nagovor, da se nam bližajo najlepši dnevi v letu.

Moja sogovornica je ostala sama z dvema otrokoma. Po lastni odločitvi. Zapustila je moža, ki je po prihodu drugega otroka začel z vandranjem čez plot. V tem trojnem odnosu je vztrajala skoraj dve leti. Ker mu ni videla rešitve, je odšla. Zdaj je sama, z dvema mulčkoma v fizično najbolj zahtevnih letih.

Ni jokala zaradi svoje odločitve. Delovalo je, da je niti malo ne obžaluje. Razlog za solze je bil drugje. Tudi sama nočem, da bi to pisanje razumeli kot še eno iz nabora solzavih člankov »ženske so žrtve, žrtvujejo se za družino, moški pa so prasci, ki zbežijo z mlajšimi«. 

Stvari niso črno bele. Stvari so kompleksne. Zelo pogosto v takšnih trenutkih obsojamo moške, ki zapustijo ženo z majhnimi otroki in »nezrelo zbežijo«. Tega ne morem komentirati. Nimam svoje izkušnje. Poslušam in slišim jih iz ust drugih. Ker ženske rade in veliko govorimo, take zgodbe slišimo pretežno iz njihovih ust. Moški so bolj molčeča bitja, sploh ko zaidemo na čustvena področja. Če ste si ogledali monodramo o jamskem človeku, veste, da to ni žalitev za moške, niti kompliment za ženske. Taki smo.

Ob zgodbah, kot je ta, nimamo možnosti slišati moškega mnenja, ki bi povedal, kaj je bil glavni razlog za odtujevanje … za preživljanje vsakodnevnega prostega časa na športnih igriščih, igralnicah, v službah (kjer si najdejo neznansko veliko dela) ali temačnih delavnicah v kleteh in lopah – skratka v svojih moških jamah. 

Kaj so tisti razlogi, ki povzročijo, da moški beži od žene in otrok? 

Včasih ženske, ko postanejo mame, sploh ne vidijo več svojih partnerjev. Sploh niso več žene, partnerice, ljubimke. So samo še mame. Otrok (otroci) postane ves njihov svet, v katerega ne spustijo nikogar, sploh pa ne moža (partnerja), ki bi lahko kaj pokvaril. Če pa ga že spustijo za centimeter ali dva, pa hitro najdejo napako za napako in moški po nekaj »dokazanih napakah« prenehajo poskušati. Ker taki pač so. Če niso nagrajeni z odobravanjem, ne ponavljajo vaj. Niso kot ženske, ki si kljub stotim neuspelim ponovitvam še vedno pripovedujemo anekdote in se zraven uspemo še smejati. Želijo biti opaženi in se dokazovati (pa čeprav zgolj s pogrevanjem mleka v steklenički).

Moški pogosto zbežijo iz družin, kjer so otroci s posebnimi potrebami. Morda zato, ker težko sprejmejo, da bo njihov otrok drugačen. Morda pa zato, ker se matere zalepijo na tega otroka, ga oblepijo z vso možno vato, hodijo na vse terapije in pozabijo tudi, da same težko preživijo zgolj od svetlobe (čeprav je bojda možno preživeti od prane, a mislim, da je v Sloveniji skozi leto za to premalo naravne svetlobe).

Strašno zapleteno je. Vprašanje je le, kako daleč gremo in kje iščemo vzrok. Kje ga sploh hočemo (zmoremo) ugledati.

Tista mamica iz začetka te zgodbe ni jokala, ker je mož našel drugo. No, morda malo tudi, ampak mislim, da je tiste solze že iztočila. Jokala je zato, ker ji mož že tri leta ni plačal niti centa preživnine. In ker "to vsi vedo, a mu nihče nič ne more". 

Tako to pri nas deluje, v času, ko se na referendumu odločamo o novih različicah zakona o družini. Ker se na veliko razklada in manipulira o tem, kako gre za otroke (govorim o manipulacijah, ki so bile spisane tako s strani zagovornikov, kot nasprotnikov), v resnici pa se ne poskrbi (v praksi) za osnovne pravice otrok. Na primer v takšnih primerih, ko je eden od staršev samozaposlen in gre vse njegovo uradno imetje v stečaj. On uradno nima denarja, nima prihodkov. Čeprav vsi vedo, da ogromno zasluži na črno in vozi avto, ki bi zadoščal za preživnine otrok vsaj do polnoletnosti, če že ne do porok. Nihče mu nič ne more. In tega nisem slišala prvič (verjetno žal niti zadnjič).

Za otroke gre … ali kako že?

Kje imamo resničen zakon, ki bo konkretno zaščitil otroke? Take prave – žive, rdečelične, iz mesa in krvi, z mehkimi srčki in vpijajočimi dušicami? 

V vzgojno-izobraževalnih inštitucijah se vsakodnevno srečujemo z otroki, ki niso tako popolni kot tisti iz predvolilnih plakatov, so pa čisto pravi in živijo v zaskrbljujočih družinskih razmerah. 
So telesno zanemarjeni, čustveno zlorabljeni … so bitja, ki se zaradi nerazumnega razvajanja nespametnih odraslih spreminjajo v nasilneže. So žrtve, ki si komaj upajo pogledati kaj višje od sogovornikovih kolen. So tisti, ki so tam in kljub postopkom, ki obstajajo, se v resnici za tega konkretnega otroka skoraj nikoli nič ne spremeni. Ker nihče ni dovolj pristojen ali pa postopki na sodiščih trajajo do polnoletnosti (če že ne ravno zastarajo). 

Tisti, ki delamo z njimi, smo ob stalnem poskušanju izčrpani, predvsem pa nažrti od žalosti. Ker razen lastnega časa in ljubezni, ki jim ju skušamo podariti skozi tiste male špranjice, za njihova življenja ne moremo storiti ničesar zares velikega, kar bi spremenilo njihovo družinsko odraščanje. Ker je odvzem otroka v Sloveniji še vedno tabu tema. 

Ob prihajajočih dneh vam ne bom zaželela nobenega od klasičnih voščil, ki jih boste te dni prejemali na svoje elektronske naslove. Ne pošiljam vam srebrnih zvezdic, ki se podijo po nebu. Ne jaham na prijaznih jelenčkih, ki vam bodo izpolnili globoke skrivnosti.

Želim vam, da se zazrete globoko vase. Da v letu 2016 začnete s svojim predpražnikom. Vsakič, ko boste srečali ali pomislili na nekoga, ki vas jezi, žalosti ali straši, najprej poglejte vase.

Postanite sprememba, ki jo želite v svetu!