Daril za učiteljici nismo kupili. Verjetno smo zaradi tega v očeh marsikaterega starša, ki se je pridružil skupinskemu darilu, izpadli stremuški in skopuški zategnjenci. Ampak meni se enostavno ni zdelo prav. In nisem spremenila svojega nazora zgolj zaradi črednega nagona (čeprav bi mi kdo svetoval, da bi ga zaradi ugleda morala).
Otroci v nižjih razredih imajo svoje učiteljice iskreno radi - večinoma. To vidim, ko delam z njimi. Če gre za ženske na mestu, zelo hitro osvojijo ta mala in nedolžna srca. In otroci si želijo pokazati hvaležnost, če jih te le zmoremo naučiti. Kazanje hvaležnosti je sicer zelo individualna stvar, a v nekaterih točkah vsi govorimo skupen jezik. Hvaležnost se lahko pokaže z žrtvovanjem svojega prostega časa, kjer spregovori tudi ustvarjalnost.
Če vprašate prvošolce, kaj bi podarili učiteljici, jih bo veliko odgovorilo: risbico. To je nekaj, kar zmorejo narediti sami. Risba je darilo, ki je zahtevalo čas, trud, natačnost in ustvarjalnost. Poleg tega se lahko izkaže, da te učiteljica nagradi tako, da tvojo risbo obesi na omaro ali na steno. Kaj naj rečem - Master Card tukaj nima niti najmanjše šanse.
Kupljeno skupinsko darilo je stvar staršev, ne otrok. Je nekaj, kar organizira (najpogosteje) ena sama skrbna piar mamica. Razplete mrežo, od ljudi pobere denar in kupi darilo. Tisti, ki dajo denar, nimajo niti najmanjšega problema - razen nekaj evrčkov manj v denarnici, kar pa večinoma ni problem, saj zneski niso ogromni. Za takšne sponzorje je torej hvaležnost hitro urejena ali drugače: no brainer - tako kot gre danes veliko stvari na tem svetu. Daš denar, plačaš storitev in drugi uredijo namesto tebe. Prevzamejo odgovornost in žrtvujejo čas za zbiranje, nakup, ovijanje, predajo daril in še celo nekaj malega javnega govora je potrebno ob tem.
Kaj že imajo otroci s tem? Nič! Ker jih večina sploh ne ve, kaj se dogaja. Seveda je skupinsko darilo nek način kazanja hvaležnosti učiteljici, a verjemite mi, da je ta način bolj socialno legitimen kot pa čustven in oseben. Če hočete učiteljici pokazati hvaležnost, ker skrbi za vašega otroka (kot sem že omenila, prave ženske in ups tudi nekateri moški v prvi triadi postanejo prave nadomestne mame/očetje vaših otrok, pa če se vam zdi to še tako nenavadno ali nesmiselno) boste to delali skozi celo leto. Nekako tako, kot ljubeči moški celo leto skrbijo za svoje ženske in ne le enkrat letno z ogromnim šopkom za osmi marec.
Prva triada je podaljšano obdobje vrtca, ko so otroci neuki mnogih veščin - pogosto tudi zaradi tega, ker jih njihovi pravi starši niso podučili glede osebne higiene, obuvanja čevljev, skrbi za imovino, upoštevanja avtoritete ... in da rajši ne naštevam dalje. Učiteljice zavezujejo čevlje, natikajo klobučke, spomnijo na pozabljene barvice pod mizo, iščejo nadomestna oblačila in nahrbtnike, popihajo ranice, nalepijo obliže, poslušajo zaskrbljene obrazke in objemajo vaše otroke, ko jim je hudo.
Tista (tisti) učiteljica (učitelj), ki tega nikoli ne naredi, pač res ni rojen/a za ta poklic in naj gre raje delat v računovodstvo ali arhivsko knjižnico.
Kako torej lahko pokažete hvaležnost učiteljici (učitelju)? Tako, da otroka točno pripeljete v šolo. Da sledite obvestilom in otroka na športni dan ne pripeljete s polno torbo učbenikov za pouk. Da komunicirate z učiteljico, hodite na govorilne ure in tudi sami dajete pobude - ne le, da se odzivate zgolj na vabila.
Veliko hvaležnost pokažete tudi tako, da dajete doma pred otrokom učiteljici pooblastila za avtoriteto, ne da pred otrokom govorite, da je nora koza, ki nima pojma. Da spore in zaplete najprej rešujete z njo in preverjate otrokove izjave/dejanja pri njej, ne da takoj zahtevate sestanek pri ravnatelju ali celo naročite inšpekcijski pregled zaradi izgubljene peresnice.
Hvaležnost lahko konec koncev pokažete tudi tako, da ji kdaj pa kdaj poveste, da ste zadovoljni z njenim delom, dajete konstruktivne kritike in ste ob tem sami dosledni pri svoji domači vzgoji. Če pričakujete od nje, da je človek, bodite tudi vi človeški.
Svojih otrok pa le učite hvaležnosti. In naučite jih tega, da se darila lahko izdela, ne le kupi. Ker kupi lahko praktično vsak, izdelati pa se ne da vsakemu. In če kupujete, naj bo darilo z vsebino in ne le zaradi kljukice. Naj bo nekaj, kar se povezuje z osebo, ki bo darilo prejela. Konec koncev darilo vedno pove več o darovalcu kot o obdarovancu. Na tem mestu bi vam v branje priporočila odlično knjigo antropologa Marcela Maussa Esej o daru. In ne ustrašite se naslova, branje ni tako strogo esejistično, kot smo to počeli na gimnazijah. Se lepo namaže na kruh.
Ker pri nas torej daril nismo kupili, smo si vzeli čas in jih izdelali. Otrok si namreč želim naučiti, da ni enostavnih in instant rešitev - samo zato, da gre stvar hitro mimo. So pomembne osebe in dogodki, kjer se je treba še posebej potruditi in se žrtvovati. Tudi za ceno novega znanja in preživljanja časa s starši.
Sin je seveda predlagal risbici - to verjamem, da ste že uganili. Jaz pa sem vrtala še dalje. In je predlagal, da bi kaj spekla. Pa sva se uskladila, da spečeva pogačo z olivami in rožmarinom ter seveda olivnim oljem. Pirina moka je letela po kuhinji, olive so romale tudi v usta (in malo na tla), ampak zagretost je bila na mestu. Ob mešanju, gnetenju in oblikovanju sem izvedela še mnogo neznanih prigod iz šole, predvsem o tem, kaj sta kdaj med vrsticami povedali učiteljici. Tik pred pečenjem je predlagal, da bi namesto običajnih zarez v kruh vrezal njuni imeni. In jih je. Po svoje, ne preveč estetsko in berljivo, a saj je v končni fazi prvošolec in to je njegovo darilo.
Ko boste prebrali Maussovo mojstrovino, boste ugotovili, da je obdarovanje ena sama simbolika. Otrok je že vedel, zakaj je izbral kruh.
Ker otroci točno vedo, kdo je dober kot kruh!
Otroci v nižjih razredih imajo svoje učiteljice iskreno radi - večinoma. To vidim, ko delam z njimi. Če gre za ženske na mestu, zelo hitro osvojijo ta mala in nedolžna srca. In otroci si želijo pokazati hvaležnost, če jih te le zmoremo naučiti. Kazanje hvaležnosti je sicer zelo individualna stvar, a v nekaterih točkah vsi govorimo skupen jezik. Hvaležnost se lahko pokaže z žrtvovanjem svojega prostega časa, kjer spregovori tudi ustvarjalnost.
Če vprašate prvošolce, kaj bi podarili učiteljici, jih bo veliko odgovorilo: risbico. To je nekaj, kar zmorejo narediti sami. Risba je darilo, ki je zahtevalo čas, trud, natačnost in ustvarjalnost. Poleg tega se lahko izkaže, da te učiteljica nagradi tako, da tvojo risbo obesi na omaro ali na steno. Kaj naj rečem - Master Card tukaj nima niti najmanjše šanse.
Kupljeno skupinsko darilo je stvar staršev, ne otrok. Je nekaj, kar organizira (najpogosteje) ena sama skrbna piar mamica. Razplete mrežo, od ljudi pobere denar in kupi darilo. Tisti, ki dajo denar, nimajo niti najmanjšega problema - razen nekaj evrčkov manj v denarnici, kar pa večinoma ni problem, saj zneski niso ogromni. Za takšne sponzorje je torej hvaležnost hitro urejena ali drugače: no brainer - tako kot gre danes veliko stvari na tem svetu. Daš denar, plačaš storitev in drugi uredijo namesto tebe. Prevzamejo odgovornost in žrtvujejo čas za zbiranje, nakup, ovijanje, predajo daril in še celo nekaj malega javnega govora je potrebno ob tem.
Kaj že imajo otroci s tem? Nič! Ker jih večina sploh ne ve, kaj se dogaja. Seveda je skupinsko darilo nek način kazanja hvaležnosti učiteljici, a verjemite mi, da je ta način bolj socialno legitimen kot pa čustven in oseben. Če hočete učiteljici pokazati hvaležnost, ker skrbi za vašega otroka (kot sem že omenila, prave ženske in ups tudi nekateri moški v prvi triadi postanejo prave nadomestne mame/očetje vaših otrok, pa če se vam zdi to še tako nenavadno ali nesmiselno) boste to delali skozi celo leto. Nekako tako, kot ljubeči moški celo leto skrbijo za svoje ženske in ne le enkrat letno z ogromnim šopkom za osmi marec.
Prva triada je podaljšano obdobje vrtca, ko so otroci neuki mnogih veščin - pogosto tudi zaradi tega, ker jih njihovi pravi starši niso podučili glede osebne higiene, obuvanja čevljev, skrbi za imovino, upoštevanja avtoritete ... in da rajši ne naštevam dalje. Učiteljice zavezujejo čevlje, natikajo klobučke, spomnijo na pozabljene barvice pod mizo, iščejo nadomestna oblačila in nahrbtnike, popihajo ranice, nalepijo obliže, poslušajo zaskrbljene obrazke in objemajo vaše otroke, ko jim je hudo.
Tista (tisti) učiteljica (učitelj), ki tega nikoli ne naredi, pač res ni rojen/a za ta poklic in naj gre raje delat v računovodstvo ali arhivsko knjižnico.
Kako torej lahko pokažete hvaležnost učiteljici (učitelju)? Tako, da otroka točno pripeljete v šolo. Da sledite obvestilom in otroka na športni dan ne pripeljete s polno torbo učbenikov za pouk. Da komunicirate z učiteljico, hodite na govorilne ure in tudi sami dajete pobude - ne le, da se odzivate zgolj na vabila.
Veliko hvaležnost pokažete tudi tako, da dajete doma pred otrokom učiteljici pooblastila za avtoriteto, ne da pred otrokom govorite, da je nora koza, ki nima pojma. Da spore in zaplete najprej rešujete z njo in preverjate otrokove izjave/dejanja pri njej, ne da takoj zahtevate sestanek pri ravnatelju ali celo naročite inšpekcijski pregled zaradi izgubljene peresnice.
Hvaležnost lahko konec koncev pokažete tudi tako, da ji kdaj pa kdaj poveste, da ste zadovoljni z njenim delom, dajete konstruktivne kritike in ste ob tem sami dosledni pri svoji domači vzgoji. Če pričakujete od nje, da je človek, bodite tudi vi človeški.
Svojih otrok pa le učite hvaležnosti. In naučite jih tega, da se darila lahko izdela, ne le kupi. Ker kupi lahko praktično vsak, izdelati pa se ne da vsakemu. In če kupujete, naj bo darilo z vsebino in ne le zaradi kljukice. Naj bo nekaj, kar se povezuje z osebo, ki bo darilo prejela. Konec koncev darilo vedno pove več o darovalcu kot o obdarovancu. Na tem mestu bi vam v branje priporočila odlično knjigo antropologa Marcela Maussa Esej o daru. In ne ustrašite se naslova, branje ni tako strogo esejistično, kot smo to počeli na gimnazijah. Se lepo namaže na kruh.
Ker pri nas torej daril nismo kupili, smo si vzeli čas in jih izdelali. Otrok si namreč želim naučiti, da ni enostavnih in instant rešitev - samo zato, da gre stvar hitro mimo. So pomembne osebe in dogodki, kjer se je treba še posebej potruditi in se žrtvovati. Tudi za ceno novega znanja in preživljanja časa s starši.
Sin je seveda predlagal risbici - to verjamem, da ste že uganili. Jaz pa sem vrtala še dalje. In je predlagal, da bi kaj spekla. Pa sva se uskladila, da spečeva pogačo z olivami in rožmarinom ter seveda olivnim oljem. Pirina moka je letela po kuhinji, olive so romale tudi v usta (in malo na tla), ampak zagretost je bila na mestu. Ob mešanju, gnetenju in oblikovanju sem izvedela še mnogo neznanih prigod iz šole, predvsem o tem, kaj sta kdaj med vrsticami povedali učiteljici. Tik pred pečenjem je predlagal, da bi namesto običajnih zarez v kruh vrezal njuni imeni. In jih je. Po svoje, ne preveč estetsko in berljivo, a saj je v končni fazi prvošolec in to je njegovo darilo.
Ko boste prebrali Maussovo mojstrovino, boste ugotovili, da je obdarovanje ena sama simbolika. Otrok je že vedel, zakaj je izbral kruh.
Ker otroci točno vedo, kdo je dober kot kruh!
RSS Feed
