Valete so se v teh dneh počasi zaključile, devetošolci pa kar prihajajo nazaj. Hodijo po šoli in se pomenkujejo z najljubšimi učitelji.
Kaj si, ko zaključiš osnovno šolo? Kam z vsem tem časom in navidezno svobodo? Kaj narediti s strahovi, ki te na tihem razjedajo? Na eni strani veselje ob novih dogodivščinah in prijateljskih vezeh, na drugi pa prehod v neznano in nepredvidljivo okolje.
Veste, kaj se sprašujem vsako leto, ko sedim na valeti? Kako smo vse to lahko spregledali in zanemarili? Kako rado se zgodi, da na valetah zablestijo tisti učenci, ki jih sploh nismo poznali v takšni luči. Izjemno uspešni plesalci, stand up komiki, igralci na inštrumente ... Kot da je šolski prostor gluh za tovrstne veščine in spretnosti. Kot da je za življenje pomembno samo natančno računanje, poznavanje slovnice, vrisovanje nemih kart, memoriranje nepravilnih glagolov, razvrščanje živali in rastlin v sistem...
Kot da s plesom, nastopanjem in muziciranjem ne moremo zaslužiti. Kot da učenje tovrstnih veščin v naših možganih ničesar ne razvija.
V tem ponorelem svetu se sprašujem, kdo bo otroke naučil bistva. Starši v šolo prihajajo z opravičili, da delajo po cele dneve, šola jim legalno vrača, da je sistem pač tak, kakršen je. Učne načrte pa sestavlja društvo mrtvih pesnikov, člani katerega že predolgo niso sedeli med živimi otroki v šolskih klopeh.
Otroci pa medtem odraščajo. Brez pravih sogovornikov.
Kdo bo otroke naučil, kaj je dostojanstvo? Kdo jih bo uvedel v svet financ? Kdo bo razvijal njihovo čustveno inteligenco? Kje se bodo naučili ustreznega komuniciranja in reševanja konfliktov? Kdo jim bo dal ustrezna pojasnila glede partnerskih odnosov in zablod? Kako se bodo naučili učiti, če imajo izposojene učbenike, ki jih ne smejo podčrtovati?
Ko odrastemo, pogosto ugotovimo, da smo se za življenje naučili največ od ključnih pomembnih (morda naključnih) oseb, ki so zaplule v naše življenje. Partnerjev, prijateljev, sodelavcev, staršev, sosedov, tudi učiteljev in trenerjev. Da nam slednji v spominu ne ostanejo kot pedagogi, ampak predvsem karizmatični posamezniki, s srcem na pravem mestu.
Odrasli pridemo do spoznanja, da je precej uporabno biti finančno pismen in osveščen, ker si sicer s težavo zagotoviš kredit, ali pa si te na banki pošteno privoščijo z navideznimi ugodnostmi. V službenem okolju spoznaš, da ni vedno tako, kot si bil naučen doma - "poštenost se vedno splača". Da je konflikt le trk dveh različnih interesov in ne trk dveh oseb, kakor ljudje žal odreagirajo. In da se iz knjig resnično najbolje naučimo in zapomnimo, če lahko podčrtujemo pomembne informacije.
Ker v šolah več časa namenimo učenju na pamet kot pa pripravi zdrave in kvalitetne hrane. Kaj šele, da bi otroke naučili kako postati zahteven in odgovoren potrošnik, ki se ga ne da manipulirati.
Ker se v šolah prepogosto ceni le tiste, ki pašejo v sistem. Tisti, ki razmišljajo drugače in iščejo inovativne rešitve, so pač tisti, ki so "leni in radi goljufajo". Čeprav sami dobro vemo, da je dobra veščina za preživetje, če se znajdeš.
Ob teh mislih sem se spomnila, da sem dolžna še zgodbo o sodu. Svoj vrt sem želela koristno olepšati z visoko gredo. Les mi je blizu, navdih tradicije tudi. Kmalu mi je um izvrgel romantično sličico visoke grede v sodu. Preiskala sem pol Slovenije, gnjavila sodelavko na porodniški, drugo v službi, da bi našla sod - dovolj visok in širok, pa seveda ugoden. Trajalo je in trajalo. Našla sem celo gospoda, ki je prodajal rabljenega, pa se kar nisva in nisva mogla časovno uskladiti za prevzem.
Takrat mi je postalo sumljivo, da mi to odmikanje od cilja nekaj sporoča. O sodu sem spregovorila tudi s svojim učencem, ki je dober rokodelec, izvrsten praktik, stanujoč na kmetiji. Šolska teorija ni njegova omiljena izbira, na terenu pa je blesteč. Njemu je bila zgodba s sodom takoj jasna.
V nekaj minutah me je njegov praktični um popeljal tja, kamor me moj odrasli, izkušenjski in celo upam reči načitani ni zmogel: "Ja učiteljica, kako pa boste dajala zemljo v sod? Skozi luknjico?" Radodarno in modro sem odgovorila: "Ne, ne. Naredila bom visoko gredo, z listjem, vejami, kompostom ... nekako bom odžagala zgornji pokrov soda in ga uporabila kot veliko posodo." Seveda se ni dal zmesti: "Opa, to bo pa težko. Pokrov špona sod na ven, kovinski obroči pa ga tiščijo na noter. Če boste odžagala pokrov ven, se bo sod sesul." Zdaj vam zveni popolnoma logično, kajne?!
In veste s koliko ljudmi sem govorila glede soda in jim natanko predstavila svoj načrt? S trgovci v vrtnarijah, kmetijskih zadrugah, z vrtičkarji, celo načrtovalci vrtov in gredic. Vsi so mi samo prikimavali in me opozarjali, da bo sod sčasoma strohnel zaradi vlage znotraj in zunaj.
Zato rada hodim v službo. Ker se prav vsak dan kaj novega naučim. In največ me naučijo otroci. Morda tudi zato, ker jim odprem druga vrata in upajo z menoj iskreno spregovoriti.
Ste se kdaj vprašali, kaj kot učitelji veste o svojih učencih?
Kakšne ocene imajo v redovalnici? Kolikokrat so letos pozabili domačo nalogo? Kako zelo imajo neurejene zvezke? Kako moteče klepetajo? Kolikokrat so špricali?
Veste tudi, v čem so najboljši? Ste se kdaj potrudili to izvedeti, poiskati? Veste, kaj jih pomiri? Veste, s kom sploh živijo? Sploh spijo v svoji postelji? Stvari, ki so nam samoumevne in logične, morda niso del njihovega sveta.
Pa da ne bom pristranska. Pa starši? Kaj znate povedati o svojih otrocih?
Da nagajajo, kričijo, divjajo? Sploh veste, kaj imajo zares radi in kaj jih razžalosti (pa ne govorim o kupovanju igračk in ugajanju njihovim željam)? Kaj delajo, ko zvečer ugasnete luč? Si grizejo nohte, tiho ihtijo, se morda bojijo novega dne?
Ne izbijajte sodom dna, ker se sesujejo sami vase. Sodi so predvsem namenjeni hranjenju tekočin.
Nikar sodov ne silite, da postanejo visoke grede.
Kaj si, ko zaključiš osnovno šolo? Kam z vsem tem časom in navidezno svobodo? Kaj narediti s strahovi, ki te na tihem razjedajo? Na eni strani veselje ob novih dogodivščinah in prijateljskih vezeh, na drugi pa prehod v neznano in nepredvidljivo okolje.
Veste, kaj se sprašujem vsako leto, ko sedim na valeti? Kako smo vse to lahko spregledali in zanemarili? Kako rado se zgodi, da na valetah zablestijo tisti učenci, ki jih sploh nismo poznali v takšni luči. Izjemno uspešni plesalci, stand up komiki, igralci na inštrumente ... Kot da je šolski prostor gluh za tovrstne veščine in spretnosti. Kot da je za življenje pomembno samo natančno računanje, poznavanje slovnice, vrisovanje nemih kart, memoriranje nepravilnih glagolov, razvrščanje živali in rastlin v sistem...
Kot da s plesom, nastopanjem in muziciranjem ne moremo zaslužiti. Kot da učenje tovrstnih veščin v naših možganih ničesar ne razvija.
V tem ponorelem svetu se sprašujem, kdo bo otroke naučil bistva. Starši v šolo prihajajo z opravičili, da delajo po cele dneve, šola jim legalno vrača, da je sistem pač tak, kakršen je. Učne načrte pa sestavlja društvo mrtvih pesnikov, člani katerega že predolgo niso sedeli med živimi otroki v šolskih klopeh.
Otroci pa medtem odraščajo. Brez pravih sogovornikov.
Kdo bo otroke naučil, kaj je dostojanstvo? Kdo jih bo uvedel v svet financ? Kdo bo razvijal njihovo čustveno inteligenco? Kje se bodo naučili ustreznega komuniciranja in reševanja konfliktov? Kdo jim bo dal ustrezna pojasnila glede partnerskih odnosov in zablod? Kako se bodo naučili učiti, če imajo izposojene učbenike, ki jih ne smejo podčrtovati?
Ko odrastemo, pogosto ugotovimo, da smo se za življenje naučili največ od ključnih pomembnih (morda naključnih) oseb, ki so zaplule v naše življenje. Partnerjev, prijateljev, sodelavcev, staršev, sosedov, tudi učiteljev in trenerjev. Da nam slednji v spominu ne ostanejo kot pedagogi, ampak predvsem karizmatični posamezniki, s srcem na pravem mestu.
Odrasli pridemo do spoznanja, da je precej uporabno biti finančno pismen in osveščen, ker si sicer s težavo zagotoviš kredit, ali pa si te na banki pošteno privoščijo z navideznimi ugodnostmi. V službenem okolju spoznaš, da ni vedno tako, kot si bil naučen doma - "poštenost se vedno splača". Da je konflikt le trk dveh različnih interesov in ne trk dveh oseb, kakor ljudje žal odreagirajo. In da se iz knjig resnično najbolje naučimo in zapomnimo, če lahko podčrtujemo pomembne informacije.
Ker v šolah več časa namenimo učenju na pamet kot pa pripravi zdrave in kvalitetne hrane. Kaj šele, da bi otroke naučili kako postati zahteven in odgovoren potrošnik, ki se ga ne da manipulirati.
Ker se v šolah prepogosto ceni le tiste, ki pašejo v sistem. Tisti, ki razmišljajo drugače in iščejo inovativne rešitve, so pač tisti, ki so "leni in radi goljufajo". Čeprav sami dobro vemo, da je dobra veščina za preživetje, če se znajdeš.
Ob teh mislih sem se spomnila, da sem dolžna še zgodbo o sodu. Svoj vrt sem želela koristno olepšati z visoko gredo. Les mi je blizu, navdih tradicije tudi. Kmalu mi je um izvrgel romantično sličico visoke grede v sodu. Preiskala sem pol Slovenije, gnjavila sodelavko na porodniški, drugo v službi, da bi našla sod - dovolj visok in širok, pa seveda ugoden. Trajalo je in trajalo. Našla sem celo gospoda, ki je prodajal rabljenega, pa se kar nisva in nisva mogla časovno uskladiti za prevzem.
Takrat mi je postalo sumljivo, da mi to odmikanje od cilja nekaj sporoča. O sodu sem spregovorila tudi s svojim učencem, ki je dober rokodelec, izvrsten praktik, stanujoč na kmetiji. Šolska teorija ni njegova omiljena izbira, na terenu pa je blesteč. Njemu je bila zgodba s sodom takoj jasna.
V nekaj minutah me je njegov praktični um popeljal tja, kamor me moj odrasli, izkušenjski in celo upam reči načitani ni zmogel: "Ja učiteljica, kako pa boste dajala zemljo v sod? Skozi luknjico?" Radodarno in modro sem odgovorila: "Ne, ne. Naredila bom visoko gredo, z listjem, vejami, kompostom ... nekako bom odžagala zgornji pokrov soda in ga uporabila kot veliko posodo." Seveda se ni dal zmesti: "Opa, to bo pa težko. Pokrov špona sod na ven, kovinski obroči pa ga tiščijo na noter. Če boste odžagala pokrov ven, se bo sod sesul." Zdaj vam zveni popolnoma logično, kajne?!
In veste s koliko ljudmi sem govorila glede soda in jim natanko predstavila svoj načrt? S trgovci v vrtnarijah, kmetijskih zadrugah, z vrtičkarji, celo načrtovalci vrtov in gredic. Vsi so mi samo prikimavali in me opozarjali, da bo sod sčasoma strohnel zaradi vlage znotraj in zunaj.
Zato rada hodim v službo. Ker se prav vsak dan kaj novega naučim. In največ me naučijo otroci. Morda tudi zato, ker jim odprem druga vrata in upajo z menoj iskreno spregovoriti.
Ste se kdaj vprašali, kaj kot učitelji veste o svojih učencih?
Kakšne ocene imajo v redovalnici? Kolikokrat so letos pozabili domačo nalogo? Kako zelo imajo neurejene zvezke? Kako moteče klepetajo? Kolikokrat so špricali?
Veste tudi, v čem so najboljši? Ste se kdaj potrudili to izvedeti, poiskati? Veste, kaj jih pomiri? Veste, s kom sploh živijo? Sploh spijo v svoji postelji? Stvari, ki so nam samoumevne in logične, morda niso del njihovega sveta.
Pa da ne bom pristranska. Pa starši? Kaj znate povedati o svojih otrocih?
Da nagajajo, kričijo, divjajo? Sploh veste, kaj imajo zares radi in kaj jih razžalosti (pa ne govorim o kupovanju igračk in ugajanju njihovim željam)? Kaj delajo, ko zvečer ugasnete luč? Si grizejo nohte, tiho ihtijo, se morda bojijo novega dne?
Ne izbijajte sodom dna, ker se sesujejo sami vase. Sodi so predvsem namenjeni hranjenju tekočin.
Nikar sodov ne silite, da postanejo visoke grede.
RSS Feed
