Ko je učiteljica vprašala 20 prvošolcev, koliko jih zajtrkuje, jih 8 ni dvignilo roke. Nekako verjamem, da so odgovorili po resnici. Šolska malica je okoli desete ure dopoldne. Je malica, ni glavni obrok. Kos kruha, jabolko, čaj. In potem nekateri nič do štirih popoldne. Brez zajtrka, potem šolska malica in čakanje na domače kosilo do štirih.

Moji učenci vedo, da se v mojih predalih vedno kaj najde – oreščki, suho sadje, krekerji. Mladeniči postanejo šesto šolsko uro že precej lačni. Kadar nimam drugega, se zelo lačni sprijaznijo tudi s hruško ali jabolkom. Včasih skupaj olupimo mandarino ali pomarančo.

»Greš po pouku na kosilo?«

»Ne, nisem naročen.«

»Kaj ješ, ko čakaš na kosilo?«

»Nič ali pa najdem doma piškote.«

» Si kaj skuhaš?«

» Niti ne. Če ni mami, si spečem jajca.«

Občasno prihaja k meni fantiček Rudi, ki ima kar precej težav v šoli – računanje je težko, razumevanje besedil še težje, samostojni spisi vzpon na Triglav. Miren, vedno pozitiven in nasmejan. Pravo sonce. Hvaležen za vsako besedo, ki jo izgovorim. Zaradi neuspehov pri pouku mi njegovi učitelji pogosto trkajo na vrata.

Nekako je naneslo, da nas je med eno uro pogovor zanesel k hrani (z njim je bil še sošolec Sergej). Pa smo malce podebatirali o kosilih. Nihče od njiju ni prijavljen na šolsko kosilo. Sergej si občasno odreže kos kruha ali poje piškote. Rudi pa me je sezul s pripovedovanjem o svojih kuharskih podvigih. V zameno za medvrstniške inštrukcije bi sošolce lahko učil kuhanja.

»Kosilo si pripravim sam, ne kompliciram. Skuham makarone, vmešam majonezo, naribam sir in malo segrejem, da se stopi. Najbolj mi je všeč, da se sir vleče. No, ali pa si naredim jufko in potem še starša jesta.«

Oba s Sergejem ostrmiva. Sama poznam jufko zgolj iz restavracij s hitro hrano. Sergejev pogled ne izda ali je vzhičen nad kuharjem ali po svojih spominskih datotekah še išče besedo jufka.

Ko ga vprašam po pripravi, se mu usta razlezejo do ušes:

»To je čisto enostavno! Pladenj pokapljam z oljem in pokrijem s testom. Potem naložim mleto meso in čez spet testo, pa po vrhu lahko še malo mesa ali sira. No in lepo zapečem v pečici.«

Natančno nama razloži, v kateri trgovini nabavi sestavine in kje v hladilniku se nahajajo. Vsaj dve leti je mlajši od tistih, ki mi ponosno povejo, da že znajo speči jajca.

Včasih, ko z otroki predelujemo težke matematične operacije ali zapletena literarna besedila, se sprašujem, koliko od tega bodo odnesli s seboj v življenje. Večkrat bi z njimi raje zavila v gospodinjsko učilnico in jih naučila skuhati polento ali žgance.

Hrana je ena od poglavitnejših potreb v življenju otroka (seveda tudi odraslega), ki se zagotovo ne gre meriti z željo (potrebo?) po znanju nekaterih balastnih vsebin v našem osnovnošolskem sistemu. 

Všeč mi je bila primerjava človekovega telesa z avtom, ki sem jo slišala na nekem predavanju. Lastnik avta vedno tanka točno tisto gorivo, ki je predpisano za njegov model. V bencinski motor ne toči dizla – ker ve, da bi to motorju škodovalo oziroma, da bi prenehal delovati. Redko se vprašamo, kaj škodi našemu telesu oziroma, kaj le-ta v resnici potrebuje. Bo še delovalo, če bomo vanj »tankali« piškote, zmrznjene pice in konzervirane obroke?

»Kaj ponudite otroku za zajtrk?«

a) »Pri nas ne zajtrkujemo. Nikomur ne paše jesti v jutranjih urah.«

b) »Vedno se nam mudi. Na hitro zmešamo kakšne kosmiče z mlekom.«

c) »Zadovoljen je s skodelico kakava, ki ga pogrejem v mikrovalovki.«

Opazujte otroke in mladostnike. Spremljajte njihovo vedenje. Kako se vedejo tisti, ki pojedo veliko žive, nepredelane hrane in kako tisti, ki so indoktrinirani v industrijsko predelano in predpripravljeno hrano?

Jufka in makaroni, ki jih pripravlja Rudi še zdaleč nista ideal zdrave prehrane. Vendar se za Rudija ne bojim. Ker bo znal poskrbeti zase, čeprav ne bo prvi zrecitiral in analiziral Krsta pri Savici. Ker zna sam v trgovino in načrtuje svoj nakup glede na kuharske podvige. Preračuna tudi količine, znesek na blagajni in pravilno nastavi pečico.

Bojim se za tiste, ki hitro obvladajo procentni račun ali stavčno analizo, ne vedo pa, v kateri omari doma hranijo olje in sol. Ki kljub odličnim računskim spretnostim in petice pri matematiki ne znajo preračunati, da domača jufka nahrani celo družino, medtem ko za enak denar kupiš v kiosku pripravljeno in si po njej še vedno lačen. Ki ne znajo prižgati kuhinjske pečice, čeprav znajo pretvarjati stopinje Celzija v Fahrenheite.

Predvsem pa me skrbi za tiste, ki še vedno ne vedo, da hrana raste na rastlinah – v naravi in ne v privlačnih polivinil vrečkah v trgovinah.