Nekoč je bil očka. Imel je sina. 

Ko je bil le-ta še v ženinem trebuhu, mu je pel pesmice in bral pravljice. Tudi v angleščini, da bo kasneje bolj nadarjen. Malce se je bal dneva, ko bo prišel iz trebuha. Bal in obenem navdušeno čakal. Ni si mogel predstavljati, da bo tista poskakujoča žoga z druge strani nekega dne lahko v njegovem naročju. Kaj šele, da ga bo držal za roke in hopsal z njim po travi.

Deček se je rodil. Bil je lep kot sonce, a ranljiv kot metuljeva krila. Ves čas se je stiskal k mami in jokal v njegovem naročju. Ni dobro dišal. Njegovo možato in kosmato telo ni dišalo po mleku in po tistem nekaj, kar je sinek poznal že od prej – še iz velike okrogle kopeli – to moško srce ni imelo pravega ritma. To ni bila mama.

Mož je na samem tuhtal o svoji vlogi očeta, na katero se je pripravljal devet mesecev. Kaj v resnici pomeni biti oče?

Gledal je ženo, ki je nasmejana držala povito štručko na svoji dojki. Zdela sta se mu tako popolna, kot da ga ne potrebujeta v svojem svetu. Žena ga je tolažila, naj počaka, da njegov čas še pride. Da je zdaj čas za simbiotično ljubezen, ki jo je ustvarila mati narava – za neviden most med njo in otrokom.

Dnevi so minevali. Želel si je, da bi deček rastel hitreje. Da bi ga lahko naučil brcati žogo ali voziti kolo. A šlo je počasi, kot se to pritiče otroškemu razvoju. 

Deček je najprej začel s plazenjem. Njegov svet je dobival nove dimenzije. Zdaj kar naenkrat ni bila samo mama, ampak je po vseh štirih lezel kosmati in smešni očka. Mama se ni plazila. Mama ga je dojila, božala, negovala. Očka mu je prdel na trebušček in pokal smešne obraze. Sinek je spoznaval, da je odrasli kosmatin prav zabavna in uporabna oseba, čeprav je vsakič, ko je mama sama zapustila dom, neutolažljivo jokal do njenega povratka.

Hitro je shodil in se z očkom začel voziti na kolesu. Mama ga je še vedno dojila, pestovala, božala in pihala rane. Očka je postajal vedno boljši pajdaš za nore igre, ki se jih mamice nikoli ne igrajo. Skupaj sta gradila neskončno število podirajočih se stolpov, gradove iz blazin v dnevni sobi, divji tek okoli hodnikov, metanje smeti v kanto …

Očka, tisti kosmati smešni možic, je končno dobil svojo vlogo. Znal je popraviti kolo. Zamenjal je baterijo v vlakcu. Zalepil je čevlje. Z očkom lahko kosiš travo. Očka ima v kleti kladivo, žeblje in dilo. Očka dovoli, da pretiravaš pri divjanju s kolesom. Očka ne govori preveč. Očka razume, kdaj mamica pretirava.

Mamica je še vedno najbolje kuhala. Mamico je šel vedno vprašat najtežja vprašanja. Mamica je najbolje popihala rano in imela najbolj čarobne obliže. Mamica je vedela, kaj pomaga pri bolečem želodčku ali zobku.

A očka je moški in to je poglavitno, kar družini doda harmonijo okusov. Da s svojo doslednostjo, srčnostjo in moškostjo doda svoj mozaik k vzgoji. Da ne pozabi, kako zelo pomembna je njegova vloga v družini. Da je vzornik svojim otrokom, predvsem sinovom, ki hrepenijo po njegovi družbi.

Mali sinko je odraščal. Leta so hitro minevala. Prehitro. Zdaj je očka zaskrbelo. S solzami v očeh ga je vsako jutro gledal v hrbet, ko je sam odhajal proti šolski garderobi. Sam. Še nedolgo nazaj mu je menjal plenice in se plazil okoli stolov z njim. Zdaj pa gre sam s torbico in ga ne potrebuje več. Ni mu treba več zavezati čevljev ali obrisati nosa. Spet se je počutil odveč. Spet se je počutil, da bo neka sila odtrgala tega otroka stran od njega. Strah pred novim, strah pred neznanim.

Še mnogo je poti in mnogo je pasti. Še mnogo je priložnosti, ko bo mali nadebudnež potreboval svojega očeta. Če si nos obriše sam, še ne pomeni, da ve vse o tem svetu. Še ne pomeni, da ve, kako se seka drva. Kako se naredi mlinček čez potok, kje se nabere najboljše lešnike in naredi leskovo piščalko. Kako se postavi šotor in zakuri taborni ogenj. Kako se zamenja zračnico in dolije olje v motor avta. Kako se dobro osvaja in česa se ne sme narediti na prvem zmenku. Kako se varno spolno občuje in zavaruje pred svetom. 

Nikoli ni treba, da je konec. Celo življenje bo oče modrejši vsaj za leta svojega življenja. Kmalu bo sin očetu vračal na drugačne načine. Kot malček mu je vračal s simpatičnim smehom, kot otrok z neskončno zapletenimi vprašanji, kot fant s skupnimi urami pod košem in kot moški z izkazanim spoštovanjem. Nikoli ne bo minilo, če boste skrbeli, da bo odnos živel. Prav tako bodo časi, ko bodo očki lahko jokali na maturah, podelitvah diplom in porokah. In blagor tistim, ki si bodo dovolili solzico ali dve.

Dragi moški, to je za vas, ki vas tako zelo pogrešamo pri vzgoji in izobraževanju pa tudi v partnerskih odnosih. Ne bodite mučeniki, vsaj 40x ne. Dragi moški, potrebujemo vas takšne, točno take kot ste v originalu. Možate, kosmate, nežne in močne, trdne in razumevajoče. V resnici si ne želimo Christiana Greya, ki je zadnji mesec v srca mož zanesel nekoliko ljubosumja in zavisti in v usta žensk toliko vzdihov. Gospod Grey je sinonim za nekakšnega Batmana. Je lik iz ženskega znanstveno fantastičnega filma. Je princ na belem konju, za katerim smo vzdihovale že od desetega leta dalje. Je lep, postaven, sexy, pameten, uspešen in bogat. Nosi darilca in bdi nad svojo drago. Je pa tudi dolgočasen. 

Ne želimo si življenja z moškim, ki bi se vsak dan oblekel enako. Ki bi živel umetno življenje kovinskih in marmornatih stavb in ne bi bil vešč menjanja žarnice. Ali moškega, ki bi ves čas nadzoroval naše gibanje in početje ter nas vsako jutro posiljeval s pečeno slanino in osladnimi palačinkami. Ali nas zaradi svoje mračne preteklosti (ki jo začuda kljub bogastvu, najboljšim svetovalcem in bistrosti ni uspel predelati na primeren način) privezoval na posteljo ter navidezno vzburjal s pasom po goli zadnjici.

Ljubimo moške, ki spoštujejo ženske. 
Obožujemo moške, ki znajo z otroki. 
Rade imamo moške, ki poprimejo za les, kovino, zemljo in še kaj. Spoštujemo moške, ki vodijo zrel pogovor. 
Vesele smo, če lahko razumete, da moramo včasih dihati čisto svoje minute. 

In brez vas bi nam bilo strašno dolgčas, čeprav se nad vami ves čas pritožujemo.