Tiste, ki ste katero že prebrali, vabim, da se mi oglasite s komentarjem ali kritiko.
Lep pozdrav
V letošnji prvi številki revije Vzgoja in izobraževanje je bil objavljen moj članek z naslovom "Kako naj riba spleza na drevo?" V njem boste nekaj več izvedeli o mojih knjigah, ki jih večina že poznate.
Tiste, ki ste katero že prebrali, vabim, da se mi oglasite s komentarjem ali kritiko. Lep pozdrav Vabim vas, da se mi v četrtek, 20. marca 2014, pridružite na predavanju, ki ga bom imela v Ljubljani v organizaciji podjetja Supra.
Lep pozdrav Vsem se opravičujem za napako pri prejšnjem mailu, kjer sem pripela samo In memoriam dr. Bogdanu Žoržu.
Hvala vsem, ki ste me na to danes tako ažurno opozarjali. Članek, o katerem sem govorila, se nahaja tukaj. Pozdravljeni. Bogdan Žorž je bil človek, ki ga verjetno večina od vas pozna. Veliko vas je poslušalo njegova predavanja ali pa ste brali njegove knjige.
Mene je navdušil pred mnogimi leti, ko sem na toplih skalah majskega morja prebirala njegovo knjigo o razvajenosti. Nisem bila še poročena, nisem imela otrok. Bila sem sveže pečena specialna pedagoginja. To pomeni, da sem imela tudi pri delu z otroki le nekaj malega izkušenj. A kako zelo všeč mi je postal, ko sem brala vse tiste misli in načela, ki jih je opisoval. Ko si je upal reči bobu bob in kar direktno v naslov zapisati besedo RAZVAJENOST. Kadarkoli sem le imela priložnost, sem se udeležila njegovih predavanj in ga poslušala z velikimi ušesi. Srkala sem njegova znanja in izkušnje, uživala ob njegovih nasvetih za discipliniranje otrok, a obenem čutila božanje njegove mehke človeške topline. Bogdan je v članku, ki vam ga danes pošiljam, zapisal, da se moramo veseliti vsega. Ko sem danes izvedela, da ga ni več med nami, na tem našem zemeljskem svetu, sem postala žalostna. A vendar bom ubogala njegov nasvet. Vesela sem, ker je naredil toliko dobrega za otroke tega sveta. Vesela, ker je odprl oči toliko staršem. Vesela in hvaležna, ker naju je usoda združila avgusta 2013 v oddaji Polnočni klub. Kjer nisem bila samo njegova poslušalka, ampak celo kolegica, kot me je sam poimenoval. Hvala Bogdan, za vsa znanja in dobro energijo, ki ste jo delili med nas. Srečno na poti, kamor potujete. Tudi vam, dragi bralci, želim, da si zadnji odstavek njegovega članka preberete večkrat ali ga celo nalepite na vidno mesto. Zaslužimo si biti veseli. Starši pri svoji vzgoji vsakodnevno delamo napake. Ene od teh so banalne, druge močno vplivajo na življenja naših otrok. Trudimo se in trudimo, a ne dosežemo napredka ali spremembe. Že modri Einstein je rekel, da "Lotevati se neke stvari na vedno enak način in obenem pričakovati vsakič drugačne rezultate je najzanesljivejši znak norosti."
Vedno je čas za spremembe, a zgodijo se le, če si dovolj močno želimo in začnemo aktivno delati na njih. Ker mi je bila ta objava všeč, jo delim z vami. Moje šipe doma so umazane od rokic petletnika in enoletnika, ki pri mahanju v pozdrav še spotoma na njih kaj umetniškega narišeta. Do sedaj se nisem pretirano žrla zaradi tega. Po prebiranju tega članka pa cenim tudi vse raztresene igračke, ki jih najdem enkrat v čevlju, drugič v torbici in tretjič v košari za umazano perilo. Uživajte v druženju s svojimi otroki. Bodite strogi in dosledni ter imejte jih radi! Lep pozdrav Pozdravljeni,
vsi, ki poznate današnji šolski sistem, veste, da žal velik del temelji na birokraciji ter uporabi učbenikov, delovnih zvezkov in zvezkov. Žalosti me, ko opazujem, da je pogosto pomembnejše, da ima otrok snov zapisano v zvezku kot pa da jo v resnici razume na konkretnem in uporabnem nivoju. Res vsi otroci potrebujejo lične zapiske v zvezkih? Res morajo vsi brati dolge zapise v učbenikih, da bi razumeli? Ni bolj zabavno in učinkovito uprizoriti dramske igre z zgodovinskimi liki, se zraven naučiti sodelovanja, izdelave kostumov, organizacije in obenem še vsega o npr. Krištofu Kolumbu? Kaj potrebujejo otroci, da bodo samozadostni odrasli? Teorijo in zgolj teorijo? Kolikokrat v življenju pa jo uporabimo v resno teoretičnem smislu? Ni bolj smiselno decimalk spoznavati v povezavi z denarjem, ulomkov z rezanjem (in okušanjem) zdrave torte? Se naučiti filozofij o zdravem življenju in zdravih medosebnih odnosih? Kako zelo velik smisel je v takem učenju, vam bo sam povedal navdušeni trinajstletnik na posnetku. Vse dobro! Ste se kdaj vprašali, kdo razdeli otroke s posebnimi potrebami točno določenim staršem?
Kadarkoli se pogovarjam z njimi, izvem, da je življenje s takim otrokom izredno naporno. Da zahteva ure, dneve in mesece odrekanja. Da imeti ga pomeni včasih tudi poslabšanje (ali celo razdor) partnerske zveze. Da je bilo zaradi njega mnogo neprespanih noči in prelitih solza, ki se včasih izsušijo v rekah osame. Ampak veste, na koncu vedno posije sonce. Vedno mi povedo, da je ravno ta otrok v njihovo življenje (družino) vnesel vrednote, ki jih sicer ne bi nikoli spoznali. Da jih bogati, veseli in spominja na male radosti. Da so izgubili veliko starih prijateljev, a spoznali mnogo dobrih in srčnih ljudi ter strokovnjakov. Včasih imam občutek, da se ravno otroci s PP rodijo tistim staršem, ki jim lahko podarijo nekaj, da se bodo boljše in lažje razvijali ali v začetnih fazah dobesedno preživeli. Upanje, vero, optimizem, strpnost, sposobnost videti male drobtinice življenja, moči Kiklopov in vztrajnost Ojdipa. Kdo nam jih pošilja? Bog? Stvarnik? Mati narava? Vesolje? Danes me je našla kratka risanka in zdelo se mi je, da mi je odgovorila na teh nekaj vprašanj. Ta simpatična štorklja me spominja ravno na vas, starše otrok s PP. Ne glede na to, kaj se zgodi, vedno zberete energijo in se vrnete nazaj k otroku. Bodisi popikani zaradi grobih opazk, pogrizeni od nerazumevajoče okolice, nabunkani od borb z mlini na veter, opečeni s slabimi izkušnjami ... Ker veste, da se splača vztrajati. Zavoljo vašega otroka. Priporočam pa, da si najdete podobno prilagoditev kot štorklja v posnetku - oklep in čelado, ki bosta ščitila vaše zdravje in dostojanstvo. Tako, kot je pomodroval že sam Voltaire: "Odločil sem se, da bom srečen, saj je to dobro za moje zdravje." Vse dobro! Pozdravljeni,
tokrat si v Ringaraja lahko preberete dva moja odgovora. Prvi je na vprašanje mami o pomoči deklici z disleksijo, drug pa o odloženem šolanju. Veliko vas je, ki v tem obdobju vpisujete otroke v šolo. Ni najlažje, kajne? Nekaj malega vas stiska v prsih. Še pravkar ste ga previjali, dojili, vozili v vozičku, zdaj pa v šolo. Brez skrbi. Šola ni tak bav bav. In na nas starših je, da je kot take ne opevamo otrokom. Ker trenutno smo v tem njihovem obdobju mi njihovi največji vzorniki. Lepe dni! Pozdravljeni,
tokrat si v Ringaraja lahko preberete dva moja odgovora. Prvi je na vprašanje mami o pomoči deklici z disleksijo, drug pa o odloženem šolanju. Veliko vas je, ki v tem obdobju vpisujete otroke v šolo. Ni najlažje, kajne? Nekaj malega vas stiska v prsih. Še pravkar ste ga previjali, dojili, vozili v vozičku, zdaj pa v šolo. Brez skrbi. Šola ni tak bav bav. In na nas starših je, da je kot take ne opevamo otrokom. Ker trenutno smo v tem njihovem obdobju mi njihovi največji vzorniki. Lepe dni! Pozdravljeni,
tokrat je trajalo malce dlje, a v priponki vas veselo čaka nov članek o tem, kako sva s sinom preizkusila novo Habino igračo. Ker sem enkrat pred novim letom poslala mail o tem, kako nekakovostne igrače in polne strupenih snovi proizvajajo na Kitajskem, vam danes pošiljam še tri kratke filmčke o tem, kako to poteka v podjetju Haba. Najprej si lahko ogledate kako poteka proizvodnja, kakšen je test kakovosti in zakaj da vaš otrok lahko Habin izdelek v usta. Lep preostanek vikenda! |
Prijavite se na
e - sporočila. Vaš e-naslov uporabljam v skladu z GDPR, izključno za pošiljanje svojih zgodb. Arhiv
June 2024
|