<![CDATA[Katarina Kesič Dimic

Terapevtski pes v šoli je nekaj, kar pritegne večino učencev in tudi zaposlenih. Otroci že na daleč po hodnikih vzklikajo pasje ime, zaposleni nameščajo spontane nasmeške (kljub upanju, da bodo prikrili izlive nežnosti, je oksitocin tisti, ki dela namesto njih in za njih).

Kolona otrok, ki pride bližje, nezavedno steguje roke proti privlačnemu kožuščku, zaposleni pa se sklonijo ali celo počepnejo, kljub neudobnim oblačilom. Pes je motivator, ki podira blokade socialno predpisanih norm ali zaupnik, ker posluša brez obsojanja.

Seveda pa se v vsaki ustanovi najdejo otroci, kot tudi zaposleni, ki psov ne marajo. Ne marajo pa jih predvsem zato, ker se jih večinoma bojijo. In ta strah je tako neotipljiv, da telo otrpne in zamrzne. Pri mlajših otrocih pa lahko spustijo tudi vodni ventili, ki se večinoma izplavijo v obliki solz.

Bolj kot zadovoljstvo ob tem, da so nad našim psom navdušeni, je pomembno, da najbolj mikroskopsko zaznamo tiste, ki niso. Izjava, namenjena psički: »A zdaj boš pa še ti strašila po šoli!?« je izraz nelagodnosti ali stresne obrambe, ki jo nekdo začuti ob pogledu na kosmato zver, v sicer prej predvidljivem in načeloma varnem okolju.

Najbolj zanimivo dejstvo ob vsem tem je, da psom ne moremo lagati. Še tako velik nasmešek na našem obrazu psa ne more prepričati v naše zadovoljstvo, če iz našega telesa prihajajo k njemu signali, večinoma preko voha, ki je pri psih od 10 do 100 tisočkrat boljši kot pri človeku. Ali vohajo naša čustva? Prepoznajo naše namene? Le s čim lahko dokažemo, da jih ne?!

Na šoli že tretje leto delam s terapevtskim psom (zdaj v to delo uvajam tudi svojo psičko Rozi) in opažanja, ki so znanstveno nemerljiva, so vredna občudovanja in vsega vloženega časa. Dogajajo se stvari, ki bi bile na meji mogočega, če bi jih beležila. Ne dvomim, da mi nihče ne bi verjel (verjetno samo psi, če bi bili po človeško pismeni).

Lord, ki je na šoli že prava legenda, je postal zvesti lovilec žogic, iskalec prehranskih zakladov, partner pri branju in računanju ter še marsikaj. Lord je kuža, ki se smeji kot delfin (ki ne more izgledati žalosten), je vedno za akcijo in tudi je vedno v akciji. Kot gladkodlaki prinašalec pa je s svojimi 33 kilogrami kar konkretna mrcina. Idealen je za otroke, ki jim nikoli ne zmanjka baterij, za poskočne dečke in klepetave deklice ter vse ostale, ki si želijo (in se ne bojijo) mokrih poljubčkov.

Nekatere otroke pa ustraši njegova neposrednost, kosmatost in velikost. Marsikaterega otroka večkrat skušamo nagovoriti, da bi prišel malo k Lordu, a vabila preprosto ne upa sprejeti.

Tako sem učencu zadnje triade, ki je absolutno zavračal Lordove obiske zaradi strahu pred velikim psom (ko se bojimo, pes v naših očeh lahko zraste v velikost grizlija) ponudila, da bi eno uro prebil skupaj z Rozi. Odgovora sploh ni potreboval izustiti, saj so oči kar odmevale od groze. Obljubila sem mu, da bo on kot običajno reševal naloge, medtem ko bo Rozi spala na svojem mestu. Seveda z obljubo, da bo takoj zapustil kabinet, če se ne bo počutil varno.

Ko je učenec vstopil v prostor, je Rozi prišla do njega in ga povohala. V svojem jeziku veselja mu je sporočala srčke in pozdrave. Žal ta jezik nepoznavalcem lahko deluje kot renčanje. Začetek je bil res bolj klavrn, učenec se je potegnil vase, oči so postale kot veliki cekini. Razložila sem mu, da lahko odide, da pa se splača še malce potruditi.

Ker se je Rozi umaknila na svoje mesto, se je odločil ostati. Malce sva poklepetala in se pripravila na tekoče zadolžitve, vendar njegovim očem ni ušel niti najmanjši Rozijin trzljaj. No, in dlje časa se res ni premikala. Potem pa je naredila nekaj, česar ni še nikoli do sedaj: prišla je do mene, šla pod mizo in se ulegla. Fant (ki sedel nasproti mene) je zadevo skrbno opazoval, vendar ni izkazoval pretirane napetosti. Miza, pod katero je bil pes, je bila zanj kot ograja.

Rozi je pod mizo ležala 20 minut. Z najmanjšim delčkom svoje zadnje tace se je dotikala njegovega copata, glavo pa je imela na mojem čevlju. Na začetku je učenec še nekajkrat pogledal pod mizo, potem pa ugotovil, da je stanje neogrožujoče. Po dvajsetih minutah je Rozi vstala in šla nazaj na svoje mesto. Kot da bi začutila, da ga je napolnila z zaupanjem.

Pet minut pred zvonjenjem sva končala. Ponudila sem mu, če bi morda počesal Rozi. Ponudbo je sprejel. Izbiral je lahko med tremi različnimi pripomočki za česanje. Presenetil me je z vprašanjem: »Kateri je pa njej najbolj všeč?«

Usede se je na tla, z varno razdaljo. Povem mu, da Rozi ne prenaša korone in da ga bo zaradi takšnega sedenja morda uščipnilo v križu. Vsakič pride malce bližje in češe.

Ko on popolnoma zaupa njej, se preda tudi ona. Obrne se na hrbet, mu nastavi trebušček in čarovnija se začne.

Ko zazvoni šolski zvonec, me pogleda in vpraša, kaj naj zdaj, čeprav sicer točno ve, da to pomeni konec ure. Zdaj si zaželi, da je še ne bi bilo. Pa vendar je že mladi mož in mora pokazati, da mu malo dol visi za učiteljičine štose. Zahvali se za uro in poslovi.

Ko že skoraj zapre vrata, pomoli glavo nazaj: »A gre lahko Rozi z nami na tabor?«

Prepričana sem, da zdaj tudi Lorda nikoli več ne bo videl v velikosti severnega medveda, čeprav bo še vedno previden. A strah, ki ga tako zelo hromi in dela ranljivega, je nadomestila izkušnja zaupanja.

Če psi lahko zaznajo bližajoči se epileptični napad, verjamem, da lahko zaznajo tudi kako in pri komu premagati strah.

Včasih se je treba prepustiti situaciji in psu zaupati toliko, da svoje poslanstvo opravi čisto sam. S tistimi čutili, ki nam niso dana.

In zato smo skupaj najboljši par.