Vabim vas k branju 1. dela intervjuja z mano, ki je bil objavljen na portalu Iskreni.

Z urednico, go. Andrejo Barat, sva se dotaknili predvsem neurejenosti na področju usmerjanja otrok s posebnimi potrebami, kakšen vpliv doprinese terapevtski pes pri učnem procesu in kako bi lahko izboljšali trenutno stanje v šolah.

"V določenih primerih lahko otroku z nekim preusmerjanjem na silo bolj škodimo kot koristimo. Zato je potrebne veliko modrosti in opazovanja konkretnega otroka."

Drugi del intervjuja sledi prihodnjo nedeljo. V njem bova spregovorili o odnosih v družini, vplivu digitalnih naprav in hrane na razvoj otroka, o problemu medvrstniškega nasilja in konkretno nakaže, kaj lahko starš stori danes, da bo odnos z otrokom v nekaj tednih veliko boljši.

Ni pomembno, kaj sledi,
saj v življenju bo le malo ljudi,
ki pravični bojo s točkami.
 
Včasih se točkam treba je upreti,
če hočemo srečno živeti
in nove cilje odpreti.
 
So pa tudi taki ljudje,
pri katerih je tako:
če točka zamre,
se jim svet na glavo podre.
 
Mi pa smo taki,
sami fini korenjaki,
za nas številke niso nič!
To je pač en grozen kič.
(Svit D., 10 let)

 
Starejša gospa hodi po robu ceste. V vsaki roki drži dve težki vrečki iz bližnje trgovine. Po poti se večkrat ustavi, saj je zalogaj prevelik zanjo.

Mimo nje se na kolesu pelje mladostnik. Zelo spretno brezročno krmili kolo in raziskuje svoj pametni telefon.

Gospa mu je napoti. Zaradi nasproti vozečega vozila jo skoraj oplazi, vendar ga spretnost mladosti ne odvrne od gledanja v ekran. Če bi kasneje poročal o dogodku, v zgodbi ne bi bilo gospe z vrečkami. Ni je videl.

Precej zadaj za gospo se hitro približuje drug mladostnik, roke ima v žepih. Dohiti gospo in jo pozdravi. Na hitro poklepetata, očitno je, da ga gospa ne pozna. A skorajšen nasmeh na obrazih obeh priča o tem, da mu gospa popolnoma zaupa. Fant prime obe vrečki in hodi ob gospe. Pospremi jo do njenega doma in ji vrečke odloži pred vhod hiše. Še vedno sta oba nasmejana.

Koliko točk dobi za to fant?
Nič.

Kdo je to opazil?
Nihče.

Kam se to šteje?
Nikamor.

Skupino otrok peljem na sladoled. Le en od njih reče: »Hvala vam.«

Kdo je to?

Tihi deček iz ozadja, garač za ocene. Njegovo vloženo delo ni nikoli poplačano s pravimi točkami. Verjetno še dolgo ne bo. Lahko točke na ocenjevanju znanja kaj povejo o njegovem srcu?

Nič.

Vesel je za vsako trojko. Pravi, da bo vozil vlak. To pove z ogromnim nasmehom, vidim mu v dno duše. Nekdo, da mu je svetoval, da bi bil dober medicinski brat, ampak da mogoče ne bo mogel zbrati dovolj točk za pravo šolo.

Pritrdim mu na prvi del, da bi bil odličen medicinski brat. Bolj empatične otroške duše še nisem spoznala. Povem mu, da bi bil idealen za oddelek z novorojenčki in svežimi mamicami. Vpraša me, zakaj. Povem mu, da zato, ker tam potrebujejo samo iskreno ljubezen, ki jo nosi v srcu in jo zna deliti z drugimi. Za to niso potrebne nobene točke.

Zdaj že odrasel moški, ne dolgo nazaj fant. Veliki dobrodušni velikan. Večji od samega sebe, spotikajoč se ob vse dele svojega odraščajočega telesa.
Ujet v sistemu izobraževanja, ki slabo razume takšne s presežkom energije, nespretne v socialnih veščinah. Konflikti s sovrstniki, tudi pretepi. Dobi oznako nevarnega in agresivnega učenca.
Rojen za vzgojitelja. Mlajše učence na pohodih drži za roke. Kot Piko dinozaver v mojem kabinetu na tleh zavzame ves prostor in se igra z njimi s kockami.

Obožujejo ga. Odlično se izkaže tudi pri skupnem sobivanju v vrtcu. Z malčki ravna kot mačka s svojimi mladički – nežno, a z odločno mejo tolerantnosti.

Dela danes v vrtcu?
Ne.

Ni bilo dovolj točk.

Življenje piše drugačne točkovnike. Otroci hrepenijo po pogovorih, pogajanjih, jasnih mejah, spregledanih drobnih napakah, dotikih in objemih. Po pravih človeških zgodbah.
​
Ocene in točke so na papirju.
Papir prenese vse.
Vaš otrok pa je iz mesa in krvi.
In njegovo srce lahko tudi boli.

Imela sem dedka, s katerim sva imela posebno vez. Verjetno je bil on tudi eden najbolj ključnih oseb za moje učenje sobivanja z naravo, za spoštovanje živali in za mnoge kmečko logične odločitve. Ker je z babico živel v samem centru prestolnice, sva jo raziskovala po dolgem in počez, najpogosteje pa sva zašla na tržnico, kjer me je naučil preizkušanja sadja in dogovarjanja glede cene. Večletno sobivanje med poletnimi počitnicami je pustilo globoke sledi. Naučil me je tudi, da se najbolj splača hoditi peš, saj prideš že skoraj na cilj, ko avtobus pride šele na postajo.

Skupaj sva preživela mnogo lepih trenutkov, tudi igranje šaha in partije kart so bile med obveznimi, medtem ko sva lizala enega najboljših borovničevih sladoledov, ki ga je pripravila babica sama, v svojem starem multipraktiku, iz samo treh sestavin.

Časi so se vmes zamenjali. Med koronskim obdobjem sem se pogosto spomnila nanj ter tudi na to, da se je morda poslovil še pravi čas. Da mu je bilo prizanešeno teptanje vseh pravic, ki so se nam kot občanom in državljanom dogajale, kar bi težko razumel, še težje pa sprejel.

To pisanje ni o mojem dedku, pa vendar na nek način tudi je. Ko nekoga ne moreš pozabiti, verjetno iščeš načine, da bi se približal nečemu čimbolj podobnemu. Da bi se utopil v navidezno podobne situacije in ulovil drobne kančke, ki bi spominjale na ljubo te osebo.

Reševanje križank, ena od njegovih večjih strasti, me je začela v nekem obdobju opozarjati, kasneje pa že strašiti, da se nekaj spreminja. Čeprav je bilo navidezno še vse zelo običajno.
Vedno je rešil skoraj celo križanko, nerešeno je ostalo le kakšno okence ali dva. Ker sem od babice dobivala prebrane revije z nekaj tedensko zamudo, sem lahko potek reševanja križank spremljala kontinuirano. Najprej nekaj več praznih polj, spreminjanje pisave, vedno več praznih polj, do skoraj nerešenih križank s popolnoma zmaličeno pisavo. Nekdo, ki je vedno napovedoval točen čas, naenkrat ni več razbral, kako stojijo kazalci na tem čudežnem predmetu.

Koliko je stanje demence naporno za bolnika samega, je težje komentirati, saj se njegovi odzivi do nas spremenijo, spremeni se lahko tudi karakter človeka, včasih zanj postanemo uslužbenka z banke ali poštar.

Kako zelo naporno pa je predvsem za partnerja in najožje sorodstvo, pa je nekaj, za kar danes nimam dovolj papirja. Požrtvovalnost, sprejemanje, optimizem, ponavljanje enih in istih stvari so samo nekatere od veščin, ki se ob bolniku z demenco vzpostavijo pri spremljevalnih sorodnikih. Včasih, ko stanje postane že zelo nerazpoznavno, ko pred nami stoji človek, ki ga v resnici ne poznamo več,  pač pa nas nanj spominja le še njegova podoba telesa in ime, pa se lahko utrnejo tudi najlepši trenutki, ali pa se vrne iskriv humor, ki postane nezamisljivo še bolj luciden. Bolj kot gre proti koncu, več presenečenj lahko doživimo, kot da bi nekdo želel uravnovesiti vse hudo in težko, ki se dogaja. Ali pa morda zato, da lahko človeka ohranimo v spominu v njegovem bistvu. Le kdo bi vedel, ostane nam le strategija nedokazljivega ugibanja.

Pred kratkim sva se s psičko Rozi (in mentorjem) odpravili v enega izmed DSO-jev, kjer sva obiskali oddelek starostnikov z demenco in tistih, ki so večinoma prikovani na postelje. Kako lahko psički uspe nekaj, kar nikomur od nas ne more? Zakaj se njej vedno vsi nasmehnejo, se raznežnijo in sprostijo? Kako socialne zavore lahko popustijo ob psički in kako so se vsi pripravljeni pogovarjati z mano o vsem mogočem (ne samo o vremenu), ki sem pasji tolmač oziroma neke vrste medij?

Je medij ona ali jaz?

Nekatere oči se uprejo v naju, za nekatere se ne spremeni prav nič. Nekatere roke se nagonsko stegnejo, spet druge ostanejo nepremične. Čeprav vodim psičko, je poleg tega moja najpomembnejša naloga opazovanje uporabnikov (pa naj bodo to otroci, odrasli na fizioterapiji ali starostniki z demenco).

Mikrogibi na obrazih in telesu mi povedo, komu se lahko približam in kako ter tudi, komu se moram izogniti, da ne bi doživel neprijetnih občutij (o čemer sem pisala prejšnjič). Čeprav je večina ljudi navdušenih nad obiskom psa v neki inštituciji, to še ne pomeni, da so vsi navdušeni nad kosmatežem. Ker tudi starostniki z demenco v preteklosti niso bili nujno ljubitelji psov. Prigodi se lahko tudi obratno: da nekateri z demenco izgubijo strah pred psom.

Kjer se roke stegujejo, tja se približava. Oči so uprte v naju. Oči, tako polne življenjskih zgodb, izkušenj in modrosti, ki nimajo več poti, da bi nas dosegle. Čutimo se lahko samo še z neko nevidno energijo, nihanjem, frekvencami. Čutimo privlačnost in odbojnost. V resnici precej preprosto. Če le zmoremo začutiti.

Ob božanju neka gospa pove, da je Rozi debela, druga pa, da je zelo mehka. Gospod pove, kako se je v svoji službi nekoč ukvarjal z živalmi. Oči mu žarijo. Dotikanje psa ga napolni z lepimi spomini, ki jih hrani kot dotik. Neka druga gospa me vpraša, kako ji je ime in se ob odgovoru tako prisrčno nasmeji, da nas vse okuži z oblakom oksitocina. Pomislim, da se ji zdi smešno, da je psički ime Rozi, ker je bilo v njenem otroštvu ime Rozalija ali Rozika precej pogosto žensko ime. Seveda me vpraša, kako je ime meni in se ob mojem imenu še bolj nasmeji. Njena dobra volja je nalezljiva in kmalu mine začetna trema pred spoznavanjem.

Neko drugo gospo, ki najbolj aktivno boža Rozi, povabim na sprehod po hodniku. Ponudim ji dodaten povodec in hodim rahlo za njo. Gospa postane zelo zgovorna in se pogovarja z Rozi. Pove ji, da je priden Sultan. Ko se vračava nazaj, se sklanja k njej in jo boža. »Moj, moj Nero,« ji prigovarja.

Nekje sem prebrala, da glasba lahko bolnike z demenco povrne v obdobje, ko so jo poslušali v nekih drugih časih in krajih. Se lahko zgodi enako ob božanju psa? Lahko dotik pasje dlake prikliče spomine na službo ali nekdanje pasje ljubljenčke? Če lahko dokažete nasprotno, mi prosim napišite. Jaz verjamem v tisto, čemur sem bila priča.

Ko sem bila majhna deklica, je imel dedkov sosed veliko dvorišče in nemškega ovčarja Rexa. Do danes še nisem srečala tako prijaznega ovčarja, kot je bil ta Rex. Še vedno se spomnim, kako sem mu z dedkom v emajlirani posodi nosila nekatere ostanke od kosila. Rex ni nikoli skočil name, me ranil … prav nič, čeprav je bil še kuža stare vzgoje – na dvorišču in na verigi, redko na sprehodu.

Spomnim se, kako me je dedek trdno držal za drobno ročico, ko sva šla po nerodnih stopnicah. Če lahko moj spomin na Rexa obudi dedkov dotik roke, njegov vonj in barvo emajlirane posode, srčno upam, da lahko dotikanje psičke Rozi nekaterim prikliče najlepše spomine njihovega življenja.

Če nam ne morejo povedati, še ne pomeni, da jih ne morejo občutiti na svoj način.


Za lažje razumevanje demence sem ob lastnih izkušnjah in doživljanjih napisala slikanico Človek, ne spomni se in zgodbo za mlade Kradljivka spominov, ki sta na voljo v večini slovenskih knjižnic.

Terapevtski pes v šoli je nekaj, kar pritegne večino učencev in tudi zaposlenih. Otroci že na daleč po hodnikih vzklikajo pasje ime, zaposleni nameščajo spontane nasmeške (kljub upanju, da bodo prikrili izlive nežnosti, je oksitocin tisti, ki dela namesto njih in za njih).

Kolona otrok, ki pride bližje, nezavedno steguje roke proti privlačnemu kožuščku, zaposleni pa se sklonijo ali celo počepnejo, kljub neudobnim oblačilom. Pes je motivator, ki podira blokade socialno predpisanih norm ali zaupnik, ker posluša brez obsojanja.

Seveda pa se v vsaki ustanovi najdejo otroci, kot tudi zaposleni, ki psov ne marajo. Ne marajo pa jih predvsem zato, ker se jih večinoma bojijo. In ta strah je tako neotipljiv, da telo otrpne in zamrzne. Pri mlajših otrocih pa lahko spustijo tudi vodni ventili, ki se večinoma izplavijo v obliki solz.

Bolj kot zadovoljstvo ob tem, da so nad našim psom navdušeni, je pomembno, da najbolj mikroskopsko zaznamo tiste, ki niso. Izjava, namenjena psički: »A zdaj boš pa še ti strašila po šoli!?« je izraz nelagodnosti ali stresne obrambe, ki jo nekdo začuti ob pogledu na kosmato zver, v sicer prej predvidljivem in načeloma varnem okolju.

Najbolj zanimivo dejstvo ob vsem tem je, da psom ne moremo lagati. Še tako velik nasmešek na našem obrazu psa ne more prepričati v naše zadovoljstvo, če iz našega telesa prihajajo k njemu signali, večinoma preko voha, ki je pri psih od 10 do 100 tisočkrat boljši kot pri človeku. Ali vohajo naša čustva? Prepoznajo naše namene? Le s čim lahko dokažemo, da jih ne?!

Na šoli že tretje leto delam s terapevtskim psom (zdaj v to delo uvajam tudi svojo psičko Rozi) in opažanja, ki so znanstveno nemerljiva, so vredna občudovanja in vsega vloženega časa. Dogajajo se stvari, ki bi bile na meji mogočega, če bi jih beležila. Ne dvomim, da mi nihče ne bi verjel (verjetno samo psi, če bi bili po človeško pismeni).

Lord, ki je na šoli že prava legenda, je postal zvesti lovilec žogic, iskalec prehranskih zakladov, partner pri branju in računanju ter še marsikaj. Lord je kuža, ki se smeji kot delfin (ki ne more izgledati žalosten), je vedno za akcijo in tudi je vedno v akciji. Kot gladkodlaki prinašalec pa je s svojimi 33 kilogrami kar konkretna mrcina. Idealen je za otroke, ki jim nikoli ne zmanjka baterij, za poskočne dečke in klepetave deklice ter vse ostale, ki si želijo (in se ne bojijo) mokrih poljubčkov.

Nekatere otroke pa ustraši njegova neposrednost, kosmatost in velikost. Marsikaterega otroka večkrat skušamo nagovoriti, da bi prišel malo k Lordu, a vabila preprosto ne upa sprejeti.

Tako sem učencu zadnje triade, ki je absolutno zavračal Lordove obiske zaradi strahu pred velikim psom (ko se bojimo, pes v naših očeh lahko zraste v velikost grizlija) ponudila, da bi eno uro prebil skupaj z Rozi. Odgovora sploh ni potreboval izustiti, saj so oči kar odmevale od groze. Obljubila sem mu, da bo on kot običajno reševal naloge, medtem ko bo Rozi spala na svojem mestu. Seveda z obljubo, da bo takoj zapustil kabinet, če se ne bo počutil varno.

Ko je učenec vstopil v prostor, je Rozi prišla do njega in ga povohala. V svojem jeziku veselja mu je sporočala srčke in pozdrave. Žal ta jezik nepoznavalcem lahko deluje kot renčanje. Začetek je bil res bolj klavrn, učenec se je potegnil vase, oči so postale kot veliki cekini. Razložila sem mu, da lahko odide, da pa se splača še malce potruditi.

Ker se je Rozi umaknila na svoje mesto, se je odločil ostati. Malce sva poklepetala in se pripravila na tekoče zadolžitve, vendar njegovim očem ni ušel niti najmanjši Rozijin trzljaj. No, in dlje časa se res ni premikala. Potem pa je naredila nekaj, česar ni še nikoli do sedaj: prišla je do mene, šla pod mizo in se ulegla. Fant (ki sedel nasproti mene) je zadevo skrbno opazoval, vendar ni izkazoval pretirane napetosti. Miza, pod katero je bil pes, je bila zanj kot ograja.

Rozi je pod mizo ležala 20 minut. Z najmanjšim delčkom svoje zadnje tace se je dotikala njegovega copata, glavo pa je imela na mojem čevlju. Na začetku je učenec še nekajkrat pogledal pod mizo, potem pa ugotovil, da je stanje neogrožujoče. Po dvajsetih minutah je Rozi vstala in šla nazaj na svoje mesto. Kot da bi začutila, da ga je napolnila z zaupanjem.

Pet minut pred zvonjenjem sva končala. Ponudila sem mu, če bi morda počesal Rozi. Ponudbo je sprejel. Izbiral je lahko med tremi različnimi pripomočki za česanje. Presenetil me je z vprašanjem: »Kateri je pa njej najbolj všeč?«

Usede se je na tla, z varno razdaljo. Povem mu, da Rozi ne prenaša korone in da ga bo zaradi takšnega sedenja morda uščipnilo v križu. Vsakič pride malce bližje in češe.

Ko on popolnoma zaupa njej, se preda tudi ona. Obrne se na hrbet, mu nastavi trebušček in čarovnija se začne.

Ko zazvoni šolski zvonec, me pogleda in vpraša, kaj naj zdaj, čeprav sicer točno ve, da to pomeni konec ure. Zdaj si zaželi, da je še ne bi bilo. Pa vendar je že mladi mož in mora pokazati, da mu malo dol visi za učiteljičine štose. Zahvali se za uro in poslovi.

Ko že skoraj zapre vrata, pomoli glavo nazaj: »A gre lahko Rozi z nami na tabor?«

Prepričana sem, da zdaj tudi Lorda nikoli več ne bo videl v velikosti severnega medveda, čeprav bo še vedno previden. A strah, ki ga tako zelo hromi in dela ranljivega, je nadomestila izkušnja zaupanja.

Če psi lahko zaznajo bližajoči se epileptični napad, verjamem, da lahko zaznajo tudi kako in pri komu premagati strah.

Včasih se je treba prepustiti situaciji in psu zaupati toliko, da svoje poslanstvo opravi čisto sam. S tistimi čutili, ki nam niso dana.
​
In zato smo skupaj najboljši par.

Vabljeni k poslušanju moje pravljice "Slon pleza na drevo", ki so jo v zelo prikupni obliki posneli Orovčki.

Pravljica se začne predvajati na 18.50. minuti.

Posnetek lahko poslušate na YouTube ali direktno na Orovi strani.

Danes dopoldne sem gostovala na radiu Prvi, v oddaji Med štirimi stenami, ki jo je vodila ga. Cirila Štuber.

Dotaknili sva se predvsem težav med šolanjem na daljavo.

Vabljeni k poslušanju!

Če ste zamudili moje današnje predavanje v okviru Pozitivne psihologije - Šola za starše - KDO LAHKO SPLEZA NA DREVO, si ga lahko ponovno ogledate na posnetku.

V sredo, 20. 1. 2021, ob 18. uri, vabljeni k poslušanju!

​Brezplačna prijava na predavanje na tej povezavi.

Otroci, ki jih gledam čez ekran, so postali del mojega vsakdanjika. Da so postali del moje normalnosti, nočem izgovoriti in se tudi ne bom podpisala pod to. Že tako ne maram in ne uporabljam besede normalno, ampak način šolanja, ki je trenutno v uporabi, je daleč od vseh krivulj in porazdelitev normalnosti.

Otroci izgubljajo mnogo.

Morda smešno in navidezno najmanj povezano s šolo, izgubljajo predvsem na socialnih veščinah. Čez ekran imajo nekateri občutek, da virtualna podoba avtoritete (učitelja) predstavlja člen v slabi računalniški igrici, nad katerim imaš absolutno premoč. Ker na kavču, v zavetju svojega doma, lahko sediš v spodnjicah, se bašeš s čipsom ali kažeš sredinca izven dosega kamere.

Doma lahko preklinjaš, vulganiziraš … in to ves ljubi dan. Ker je dan enak dnevu in nikoli ne prideš pred razsodnika. Ki v tem primeru ni učitelj, kot ste mnogi pričakovali, temveč vrstniška skupina, ki s svojimi odzivi in reakcijami vpliva na vedenje posameznika. Ki se v njihovi sredini marsičesa sramuje in inhibira ter samoregulira nezaželena vedenja.

Pa sploh ni nujno, da si vulgaren najstnik. Dovolj je, da si čisto miren, nemoteč odraščajoč mulec, ki si doma v družbi mlajših sorojencev in domačih živali (s katerimi si – juhu, a ne – kar 24 ur na dan, nekateri se želijo s teboj pogovarjati tudi med opravljanjem telesnih potreb) lahko privoščiš vsa najbolj odštekana in otročja vedenja. Takšna, ki jih pred vrstniki ne bi upal niti sanjati, saj bi izgubil absolutno vse točke na hierarhični lestvici razreda.

Če je šola hram učenosti, česar ne bom postavila še niti na drugo mesto po rangu izgub, ne smemo pozabiti na gibanje. V šoli vsak dan prehodiš vsaj 2 km. Da prideš in odideš iz zgradbe, da potuješ iz razreda v razred, v šolsko jedilnico, v telovadnico in nekajkrat v dnevu do stranišča. Če imaš slučajno še športno vzgojo, lahko mirno pribijemo še 2 km.

Koliko ima otrok doma do stranišča? Za koliko metrov se premakne med enim in drugim predmetom? Koliko otrok v resnici naredi naloge za športno vzgojo? Koliko jih gre popoldne na sprehod, na tek ali celo v hrib? Koliko jih dela sklece, počepe, trebušnjake? Bi omenili še koordinacijske spretnosti pri igrah z žogo in vseh vajah s telovadnimi orodji?

Zdaj bi šla lahko na točko tri. Pa ne bom. Uspešnost dela na daljavo se ne šteje po tem, kakšne vse načine in metode izumljajo učitelji, kako zelo se trudijo in napenjajo. Ali pa kako zelo otroci sledijo in se mučijo … črto pod tem računom bomo potegnili kasneje. Po nekaj mesecih in kakšnem letu.

Kako zelo pogrešam delo v živo je težko opisati z besedami. Vesela sem, ker prihajajo otroci na Zoom. Ampak za obe strani je to nekako tako, kot da ližemo sladoled in jemo tortice skozi vitrino. Slika je, želja je, okusa, vonja in užitka pa nobenega.

Seveda pa je polno anekdot. Če ne bi bila poleg specialne pedagoginje na daljavo še mama dvema svojima šolarjema, organizatorka domače prehrane, kuharica, mediatorka, žena, po novem tudi lastnica pasjega mladiča …, bi verjetno napisala knjigo s 300 stranmi.

Kljub zaslonom so otroci še vedno nosilci največjih, najmočnejših in najiskrenejših nabojev, ki polnijo srca odraslih. In vse tiste parodije, ki krožijo po spletu, so nastale po resničnih zgodbah. Večina najboljših jih samo še ni prišla v javnost.

Mlajši otroci si radi popravljajo pričeske. Za njih je ekran ogledalo, pozabljajo pa, da vsi prisotni vidimo tudi njih. Popravljanje in lišpanje lahko traja kar spodoben čas.

Najlepše je slišati iskren vzklik po počitnicah: »Učiteljica, a veš kako sem vesela, da te vidim!«

»Ja, vsaj vidiva se še,« si mislim. S prvošolci res ne vem, koliko sem lahko več od tega v pomoč.

Zvok in slika nista sorazmerna, vse artikulacijske vaje odpadejo. Ko gledam svoje pretirano grimasiranje ob vajah fonološkega zavedanja, se zavem, da bi bilo morda bolje, da si začnem tudi jaz popravljati pričesko. Lahko bi me kdo še zamenjal z Alienom in trpel za nočnimi morami.

Ko se učimo računanja s pomočjo prstkov, vedno najprej tuhtam, kako nastaviti svojo roko, da jo bodo tudi oni videli. In ko jim skušam razložiti najboljše načine za štetje prstov, odštevanje in prištevanje (v šoli se s svojimi prsti dotikam njihovih in stvar je jasna v nekaj sekundah), nastavim tri prste. Poleg Alien obraza v kamero kažem, da bomo zdaj odšteli, skrili, pojedli in nevemkajše dva prsta. In seveda na koncu zardim sama vase, ko v kameri zagledam lasten iztegnjeni sredinec.

Če si kdaj pa kdaj na urah pokažemo mucke, zajčke, kužke in hrčke … zakaj ne bi tudi mačkov za beljenje.

Veliko je dogodkov, ki me na srečo polnijo z oksitocinom. Žal pa tudi takšnih, ki me s kortizolom in adrenalinom. Niso vsi v enakih pogojih. Nekaterim je zelo težko. Pa čeprav v tistem trenutku morda samo ne najdejo zvezka. In si ne znajo pomagati. In moje roke ne morejo pomagati iskati niti razmršiti lask ali se dotakniti ramen v spodbudo, da se bo vse uredilo.

Morda me je najbolj nasmejala izjava, ki mi je ponudila ogromno iztočnic za razmislek. Eden od otrok se je prijavil v Zoom. Tik na začetku se je videlo, da mu je pomagal očka, ki pa se je zelo hitro odstranil iz vidnega polja.

Po skoraj celi uri dela mi otrok s ponosom in silnim žarom v očeh reče: »Učiteljica, a veste kaj! Danes sem pa sam doma!«

Film se mi zavrti nazaj, ob vseh digitalnih informacijah krepko pešam v spominu, pa vendar se mi ne sestavi.

In ga vprašam: »A bratca ni doma?«
Mirno odgovori: »Ja, je. Dela za šolo zgoraj."
Nadaljujem: »Kaj pa oči? Ali ni doma?«
Nadaljuje še vedno popolnoma mirno: »Ja, on je tudi. Ampak veste, mami je morala pa danes v službo.«

In on je sam doma.

Mislim, da ta ženska, ta mama nikoli več ne bo dobila tako globokega komplimenta od nobene druge osebe v življenju. To dete je s svojo izjavo ponižno, v tako nedolžni in prikupni izjavi, dokazalo, kako veliko pomeni v njegovih očeh. Zato, ker vloži ogromno truda in časa v to, da mu pomaga pri šolskih obveznostih. Ne samo zdaj. Od nekdaj. Ker je to izjemno bister otrok, s kar nekaj specifičnimi učnimi težavami, se tega močno zaveda.

In, če nje ni, je SAM.

Ker je šola zanj tako zapletena uganka, ona predstavlja steber, na katerega se lahko venomer nasloni.

In to ga dela varnega.

In zato je zadovoljen, zdrav in vedno sproščen.

Absolutno in zagotovo pa k temu pripomore tudi celotna družinska dinamika. Ogromno tudi oče, s katerim imata morje športnih dogodivščin in ogledanih tekem.

Ampak, njemu biti sam v tej situaciji pomeni, da se lahko izgubi in utone v poplavi informacij.

Zdaj bi si želela povedati še kaj spodbudnega. Pa ne morem.

Morda vam raje še povem, da je danes med naštevanjem sorodnikov nekdo omenil bratranca. In ko sem vprašala, kdo je še lahko poleg bratranca, je prišla … popolnoma logično: bratranka!